Kunec

Domači kunec (Oryctolagus cuniculus) spada v družino zajcev (Leporidae). Je tiha, čistočna in radovedna žival, aktivna pretežno v mraku in ob svitu – t.i. krepuskularni ritem. Kunce so zelo družabne živali: navežejo se tako na ljudi kot na druge kunce, zato potrebujejo vsakodnevno interakcijo in dovolj prostora za gibanje.

V Sloveniji je reja kuncev tradicionalno vezana na mesno rejo, ki jo v zadnjih desetletjih vse bolj dopolnjuje hobistična reja v okviru Zveze društev rejcev malih živali Slovenije (ZDRMŽS). Vsako leto se organizirajo razstave malih živali, kjer nastopajo tudi okrasni kunce. Ob ustrezni skrbi živijo 8–12 let.

Pasme kuncev delimo glede na velikost (od pritlikastih pri 1 kg do velikanov nad 5 kg), tip dlake (kratka, plišasta, volnena) in obliko ušes (pokončna ali viseča – lop-pasme). Na področju hobistične reje so v Sloveniji priljubljeni Holandski pritlikavec, Rex in Francoski lop. Mesne pasme, kot je Novozelandski beli, ostajajo v kmetijskem sektorju. Razstave organizira ZDRMŽS v okviru nacionalnih razstav malih živali.

Prednik vseh domačih kuncev je divji evropski kunec (Oryctolagus cuniculus) z Iberskega polotoka. Že stari Rimljani so jih vzrejali v posebnih ograjah – leporarijih – za meso. V Srednjem veku so k udomačevanju prispevali benediktinski menihi. V 19. stoletju so se v Zahodni Evropi začele prve razstave in sistematično žlahtnjenje.

V Sloveniji se je kunčereja razvijala vzporedno z razvojem kmetijstva, z osredotočenostjo na mesno rejo. Zveza društev rejcev malih živali Slovenije (ZDRMŽS) od svojih začetkov skrbi za organizacijo vzrejnih razstav. Alpsko in subalpsko podnebje z mrzlimi zimami je ključni dejavnik pri načrtovanju bivanja za kunce, ki se vzrejajo zunaj.

Kunce imajo zaobljeno telo s kratkimi sprednjimi in daljšimi zadnjimi okončinami – prilagoditev za hitro gibanje. Velika ušesa so ne le okrasna, temveč tudi organ za termoregulacijo. Oči, nameščene ob straneh glave, zagotavljajo panoramski vidni kot. Zobje rastejo neprestano, zato je žvečenje trdne hrane, zlasti sena, nujno.

Velikost, barva in tip dlake se med pasmami zelo razlikujejo: od snežnobele pritlikaste kunce do velikih pisanih ali enobarvnih živali. Rep je kratek in kosmat.

Kot plenilca je kunec vedno pozoren, hkrati pa radoveden. Najraje se imajo v utrjenih parih – samotarji se pogosto dolgočasijo in postanejo tesnobni. Najbolj aktivni so v mraku in ob svitu, podnevi in ponoči pa počivajo.

Tipično vedenje: kopanje, grizljanje, iskanje hrane in označevanje ozemlja. Tepkanje z zadnjimi nogami opozarja na nevarnost. Izleganje na bok je znak popolne sprostitve in zaupanja. Dvigovanje kunca povzroča strah – zaupanje gradimo počasi, s tihimi gibi in mehkim glasom.

Dnevne naloge: neomejeno seno, sveža voda, mala porcija zelene krme in peletov, nekaj ur prostega gibanja v varnem prostoru, čiščenje sanitarne posode.

Oprema: prostrana kletka ali ograjeni prostor s trdimi tlemi, skrivališče, žvečilne igrače. Vse kable je treba skriti, strupene rastline odstraniti.

Higiena: redno krtačenje dlake (zlasti dolgodlake pasme), pravočasno rezanje krempljev. Kuncev ni treba kopati – sami skrbijo za čistočo.

Travno seno (mačji rep, travniška trava) mora biti dostopno ves dan – spodbuja obrabo zob in normalno peristaltiko. Sveža zelena krma (peteršilj, koriander, rukola, regratovi listi) se daje vsakodnevno; peleti le v majhni količini. Kunce jedo mehke nočne iztrebke (cekotrofe) – to je normalno in nujno za absorpcijo hranil.

Najpogostejše zdravstvene težave: zobna bolezen (posledica nezadostnega uživanja sena), črevesna staza (po življenje nevarno stanje, pri katerem se ustavi peristaltika), miaza (napad muh – večje tveganje v toplejšem delu leta), dihalne okužbe. Preventiva: seno kot osnova prehrane, čisto bivalno okolje, kastracija in cepljenje.

Alpsko in subalpsko podnebje v Sloveniji prinaša mrzle zime, ki so za kunce, vzrejane zunaj, posebej zahtevne. Kletke morajo biti toplotno izolirane, voda pa redno preverjena.

Minimalna kletka mora biti dovolj velika, da se kunec lahko popolnoma vzravna in naredi nekaj skokov. Poleg tega je potrebna dnevna cona za gibanje. Tla kletke morajo biti trda, ne mrežasta. Obvezno je skrivališče in napajač s trajno svežo vodo.

Slovensko podnebje: alpske in subalpske regije doživljajo mrzle zime, zato je toplotna izolacija kletke nujna. Pri temperaturah pod -5°C premaknite kunce v zaprt, a neogret prostor. Vodo preverjajte vsak dan. Poleti zagotovite senco in dobro prezračevanje – v goriških in panonskih delih so poletja vroča.

Samice (kunke) spolno dozorijo med 3. in 6. mesecem. Ovulacija je pri kuncih inducirana – sproži jo stik z moškim. Brejost traja 28–31 dni. V leglu se rodi 4–12 mladičev – slepih, gluhih in golih. Oči se odprejo okrog 10. dne, odstavitev pa poteka v 4.–8. tednu.

Domačim kuncem močno priporočamo kastracijo samcev in sterilizacijo samic: podaljša življenjsko dobo, zmanjša agresivnost in prepreči nenačrtovano razmnoževanje.

Preden se odločite za kunca, razmislite: vsakodnevna nega zahteva čas in doslednost, bivalni prostor mora biti ustrezen, stroški hrane in veterinarja pa redni. Kunce so srečnejši v parih.

Kunce iščite pri odgovornih rejcih ali v zavetiščih. Zveza društev rejcev malih živali Slovenije (ZDRMŽS) ali lokalna društva rejcev so dober izhodišče. Izogibajte se impulzivnim nakupom – zlasti pred Veliko nočjo, ko kunce pogosto podarijo otrokom brez razmisleka o dolgoročni skrbi.