Lacaune

Lacaune je domača pasma ovc, vzrejena v južni Franciji, kjer je postala glavna pasma za pridelavo mleka za sir roquefort. Gre za srednje veliko žival, ki jo redijo predvsem zaradi mleka, čeprav so skozi leta izoblikovali tudi ločeno mesno linijo. Med mlečnimi pasmami ovc je lacaune ena najštevilnejših na svetu, večina ovc na območju pridelave sira roquefort pa pripada prav tej pasmi.

V pasmi ločimo dva tipa. Mlečni tip (lait) je namenjen visoki mlečnosti in oskrbuje sirarsko industrijo. Mesni tip (viande) je izbran za rast in kakovost trupa. Oba tipa imata podoben videz: belo glavo in noge brez volne ter runo, skoncentrirano na trupu. Pasma je pri obeh spolih brez rogov.

Lacaune je cenjena zaradi trdoživosti in sposobnosti paše na skromnih pašnikih v vročem, suhem podnebju. V Sloveniji, kjer prevladuje celinsko in ponekod alpsko podnebje s hladnimi zimami, potrebuje pozimi več zavetja kot v svoji matični pokrajini, poleti pa se dobro znajde tudi na planinski paši. Ovce so dobre matere in dobro molzejo, pasma pa se prilagodi tako ekstenzivni reji na paši kot sodobnemu mlekarskemu upravljanju.

Komu je pasma primerna

Lacaune je primerna rejcem, ki jih zanima predvsem pridelava mleka, zlasti tistim, ki mleko predelujejo v sir, in kmetijam v toplejšem, sušnem podnebju s pašniki. Njena mirna narava olajša vsakodnevno rokovanje in molžo dvakrat na dan. Mesna linija je primerna za rejce, ki želijo trdoživo jagnje z dobro sposobnostjo paše. Manj je primerna za tiste, ki iščejo rogato pasmo ali pasmo z močnim runom.

Pasma je dobila ime po mestecu in gričevju Lacaune v departmaju Tarn v južni Franciji. Ovce so na tem delu Centralnega masiva pasli že stoletja, na apnenčastih planotah in vzpetinah. Lokalne črede so z mlekom oskrbovale kleti v kraju Roquefort-sur-Soulzon, kjer so sir zorili. Ta trgovina je regionalni reji ovc dala jasen gospodarski namen.

Rejci so v 19. stoletju s križanjem in izbiro lokalnih gorskih ovc stremeli k bolj enotni in donosni živali. Iz tega procesa se je izoblikovala sodobna lacaune, bela in brezroga pasma, prilagojena podnebju in mlekarski rabi.

V 20. stoletju se je pasma razcepila na dve selekcijski liniji. Mlečni tip so izboljševali z organiziranim beleženjem podatkov in umetnim osemenjevanjem. Povprečna mlečnost je zato močno narasla. Mesni tip so vzporedno selekcionirali za rast in telesno zgradbo. Obe liniji izhajata iz iste regionalne osnove.

Danes je lacaune prevladujoča mlečna pasma na območju pridelave sira roquefort, razširila pa se je tudi daleč zunaj Francije. Njeno genetiko po svetu uporabljajo za izboljšanje lokalnih mlečnih čred ovc. Zato sodi med najbolj razširjene mlečne pasme ovc na svetu.

Lacaune je čistih linij in srednje močne telesne zgradbe. Glava in noge so večinoma brez volne in poraščene s kratko belo dlako. To ovci daje urejen, čist videz. Ovni in ovce so brez rogov. Telo je uravnoteženo, s ravnim hrbtom. Mlečni tip ima bolj oglato, na mleko usmerjeno postavo, mesni tip pa je širši in bolj mišičast. Ušesa so srednje dolga in postavljena vstran.

Runo in barva

Runo je belo in srednje debelo. Prekriva trup, medtem ko glava, spodnji deli nog in trebuh ostanejo goli. Ker pasmo redijo predvsem zaradi mleka in mesa, je volna stranski proizvod, runo pa ni težko. Gola glava in noge živali pomagata prenašati vročino v toplem podnebju domače pokrajine. Hkrati olajšata molžo in pregled živali.

Lacaune ima umirjen, uravnotežen temperament. Je mirna in vdana, črede pa se dajo voditi brez večjih zapletov. To je v mlekarski reji, kjer žival dvakrat dnevno prehaja skozi molzišče, praktična prednost. Pasma velja za dobrodušno in delovno: ovce stanovitno molzejo in dobro skrbijo za jagnjeta.

Ovce lacaune, navajene rednega rokovanja, postanejo mirne in vdano sodelujejo. Kot čredna žival ostajajo skupaj in se odzivajo na ustaljen urnik, zato jih dosledna oskrba ohranja sproščene. Do drugih živali na kmetiji so praviloma miroljubne. Ovni, tako kot pri vseh pasmah ovc, med parjenjem potrebujejo preudarno ravnanje. Pasma izkazuje dobro materinsko vedenje: ovce so v prvih dneh po jagnjitvi zelo pozorne na jagnjeta.

Nega

• Ovce strizite enkrat letno, običajno pred najtoplejšim delom leta.
• Redno pregledujte in obrezujte parklje, da preprečite šepavost.
• Izvajajte program zatiranja notranjih zajedavcev na podlagi preiskav blata in veterinarskih navodil.
• Pregledujte golo glavo in noge zaradi ureznin, klopov ali kožnih težav.
• Pri molznih ovcah skrbite za čisto vime in bodite pozorni na znake mastitisa.

Gibanje

• Zagotovite dnevni dostop do paše; pasma je prilagojena dejavnemu iskanju hrane na pašniku.
• Omogočite gibanje po razgibanem ali strmem terenu. Tak teren ustreza izvoru pasme.
• Kolobarite pašnike, da ohranite kakovost paše in zmanjšate obremenitev z zajedavci.
• Izogibajte se dolgotrajnemu zapiranju živali na majhne, gole ograde.

Okolje

Lacaune je prilagojena toplemu, suhemu podnebju in dobro prenaša poletno vročino, vendar kljub temu potrebuje senco ter zavetje pred močnim dežjem, vetrom in mrazom. V Sloveniji s celinskim in ponekod alpskim podnebjem so zime bistveno hladnejše kot v matični pokrajini pasme, zato je pozimi nujen suh, dobro prezračen hlev za jagnjitev, molžo in slabo vreme. Poleti se čreda lahko giblje na planinski paši, kjer je tradicija sezonske paše na gorskih pašnikih dobro uveljavljena, vendar potrebuje dostop do sence in vode tudi tam. Čista voda mora biti na voljo ves čas, potreba po njej pa pri molznih ovcah močno naraste. Varna, dobro vzdrževana ograja čredo zadržuje na enem mestu in jo varuje pred plenilci.

Osnova prehrane lacaune je paša ter konzervirana voluminozna krma, npr. seno ali silaža. Na dobrih pašnikih lahko suhe, nebreje ovce večino potreb pokrijejo zgolj s pašo. V pozni brejosti, med molžo in v obdobju hitre rasti jagnjet se potreba po energiji in beljakovinah poveča. Zato v obrok običajno dodajo koncentrirano krmo, prilagojeno obremenitvi, zlasti pri visoko mlečnih ovcah. Mineralno-solni dodatek v prosti izbiri pokriva mikroelemente, ki jih na pašniku morda primanjkuje.

Priboljški in dodatki

Dodatno krmljenje naj ostane skromno. Za navajanje na rokovanje in vodenje lahko uporabite majhne količine varne zelenjave ali posebej izdelanih priboljškov za ovce, vendar naj ostanejo obroben del obroka. Zagotovite mineralni dodatek, namenjen posebej ovcam, in pri pomanjkanju selena ali drugih mikroelementov v lokalnih tleh upoštevajte veterinarska priporočila.

Lacaune je na splošno krepka in prilagojena ekstenzivni paši; ob dobri oskrbi žival navadno živi 8 do 12 let. Večina zdravstvenih težav je takih, ki so značilne za pašne in mlečne ovce nasploh, ne pa posebnost te pasme. Dobra prehrana, zatiranje zajedavcev, nega parkljev in higiena vimena pokrijejo velik del rednih potreb.

Preventivna oskrba

• Upoštevajte program cepljenja in zatiranja zajedavcev, dogovorjen z veterinarjem.
• Redno pregledujte parklje in jih po potrebi obrezujte.
• Spremljajte telesno kondicijo skozi celoten proizvodni cikel.
• Skrbite za dobro higieno molže, da zavarujete zdravje vimena.
• Nove živali pred vključitvijo v čredo osamite v karanteno.

Ovce lacaune običajno dosežejo pripustno zrelost v prvem letu starosti, mnoge pa prvič skotijo pri starosti enega do dveh let, odvisno od rasti in načina reje. Parjenje je navadno sezonsko: ovne pripustijo k čredi tako, da jagnjitev pade na načrtovani čas. Brejost traja okoli pet mesecev. Velikost gnezda je navadno eno ali dve jagnjeti, pri dobro hranjenih ovcah so dvojčki pogosti.

Ovce so pozorne matere in dobro molzejo. V mlekarski reji jagnjeta pogosto odstavijo razmeroma zgodaj, da lahko mleko usmerijo v molzišče za predelavo v sir, jagnjeta pa vzrejajo na mlečnem nadomestku ali jih zgodaj preusmerijo na trdo krmo. Pri reji, usmerjeni v meso, jagnjeta ostanejo pri ovci dlje časa, da podprejo rast. Selekcija v mlečni liniji daje prednost mlečnosti, hitrosti molže in obliki vimena, mesna linija pa je selekcionirana za rast in lastnosti trupa. V evidentiranih mlečnih čredah pogosto uporabljajo umetno osemenjevanje za širjenje izboljšane genetike.