Katahdin

Katahdin je domača dlakava ovca, ki so jo vzredili v Združenih državah Amerike v drugi polovici 20. stoletja. Za razliko od volnatih pasem ima mešan kožuh iz dlake in kratke volne, ki ga žival sama odvrže, ko se otopli. Ta lastnost odpravi stroške striženja in delo z volno. Zato je pasma privlačna za rejce, ki gojijo ovce za meso in ne za volno.

Odrasle ovce navadno tehtajo od 55 do 75 kilogramov, ovni pa od 80 do 115 kilogramov. Po velikosti gre torej za srednje veliko pasmo. Katahdine cenijo zaradi vzdržljivosti, odpornosti proti notranjim zajedavcem in sposobnosti za jagnjitev na paši brez večje pomoči. Veliko ovc se pripusti tudi zunaj običajne sezone, zato lahko čreda ob dobrem upravljanju jagnji večkrat na leto.

Temperament je miren in dobrodušen. Pasma dobro prenaša tako rejo v ogradi kot rotacijsko pašo, zato jo pogosto izberejo začetniki v ovčereji zaradi nezahtevne nege in uravnovešenega značaja.

Komu je pasma primerna

Katahdin je primeren za rejce, ki želijo jagnjeta za meso brez predelave volne. Uspeva na pašnih sistemih s travo in pri rotacijski paši, prenese pa tudi zelo različna podnebja, od mrzlih zim do vročih in vlažnih poletij. Lastniki, ki nočejo ali ne zmorejo vsako leto striči, in tisti, ki šele začenjajo s prvo čredo, pogosto izberejo to pasmo zaradi mirnega ravnanja z živalmi in skromnih zahtev po negi.

Pasma izvira od Michaela Piela, rejca ovc iz Maina, ki je s svojim delom začel v petdesetih letih 20. stoletja. Piel je želel ovco, ki bi učinkovito proizvajala meso in pasla njegovo zemljo brez dela in stroškov striženja. Pasmo je poimenoval po gori Katahdin, najvišjem vrhu Maina.

Iz Karibov je uvozil manjše število dlakavih ovc, saj tamkajšnje pasme, na primer St. Croix, nosijo lastnost linjanja. Te živali je križal z več volnatimi pasmami, med drugim s suffolkom, da bi dodal telesno maso in mesnatost, hkrati pa ohranil dlakav kožuh. V približno dveh desetletjih selekcije je utrdil kombinacijo linjanja, vzdržljivosti in klavne kakovosti, po kateri je pasma prepoznavna še danes.

Pozneje je v pasmo vključil še wiltshire horn, drugo linjajočo pasmo, da bi povečal telesno maso in izenačil odvrzanje kožuha med živalmi. Pri selekciji je dajal prednost živalim, ki so kožuh odvrgle popolnoma in so bile odporne proti notranjim zajedavcem.

Leta 1985 je bilo ustanovljeno združenje Katahdin Hair Sheep International, ki vodi rodovniško knjigo in skrbi za pasemski standard. Iz regionalnega projekta se je katahdin razširil po vsej Severni Ameriki in je danes ena od bolj razširjenih dlakavih pasem ovc v ZDA, kjer jo uporabljajo tako v komercialni pridelavi mesa kot v manjših čredah.

Katahdin ima uravnoteženo, mesnato telo z dobro omišičenimi ledji in stegni. Njegova prepoznavna lastnost je kožuh: mešanica dlake in kratke volne, ki pozimi zraste v gostejšo poddlako za izolacijo, spomladi in v zgodnjem poletju pa jo žival odvrže, tako da ostane gladka dlaka. Striženje ni potrebno.

Glava je gladka, brez volne. Ušesa so srednje velika in nagnjena ob strani. Ovni so lahko rogati ali brezrogi, oba tipa se pojavljata znotraj pasme. Pasemski standard daje velik poudarek popolnemu in enakomernemu letnemu odvrzanju kožuha.

Kožuh in barve

Standard barve ne omejuje. Živali so lahko enobarvno bele, rjavkaste, rdečkaste, rjave ali črne, pogoste so tudi pegaste in lisaste različice. Kožuh je lahko skoraj povsem dlakav ali pa ima pozimi opazen delež volne. Rejci pri selekciji dajejo prednost živalim, ki kožuh odvržejo popolnoma vsako leto, saj se nepopolno odvrzanje šteje za napako.

Katahdin ima miren, uravnovešen temperament. Ovce so skrbne matere, ki jagnjijo brez večje pomoči in mladiče branijo, ne da bi bile agresivne do rejca. Čreda se giblje mirno in se brez težav zapre v ogrado. Zato je manj stresa pri vsakdanjih opravilih, kot so obrezovanje parkljev, cepljenje in tehtanje.

Katahdin je tako kot vse ovce čredna žival in se najbolje počuti v skupini. Sprva je nezaupljiva do neznanih ljudi in živali, a se ob rednem in umirjenem ravnanju hitro privadi. Ovni so večinoma obvladljivi, čeprav je treba nekastriranega ovna v pripustni sezoni voditi previdno. Pasma dobro sobiva z drugo domačo živino in prenaša tudi pastirske pse za varstvo pred plenilci.

V običajnih razmerah te ovce niso glasne. Oglašajo se predvsem ob krmljenju, odstavitvi jagnjet in ločitvi od črede. Dobrodušnost in pripravljenost sodelovati z rejcem sta med razlogi, da se novi ovčerejci pogosto odločijo prav za to pasmo.

Vsakodnevna nega je osredotočena na pašnik, vodo, ograjo in osnovne zdravstvene preglede. Kožuh se odvrže sam, zato pri tej pasmi odpade najbolj zamudno opravilo volnatih ovc.

Nega

• Striženje ni potrebno, kožuh se vsako pomlad odvrže sam.
• Parklje obrezujte po potrebi, običajno vsakih 6 do 10 tednov, odvisno od podlage in obrabe.
• Vsako pomlad preverite odvrzanje kožuha in si zabeležite živali, ki kožuha ne odvržejo popolnoma.
• Rep in zadnjico vzdržujte čiste, da v toplih mesecih zmanjšate tveganje za miazo.

Gibanje

• Zagotovite dnevni dostop do pašnika ali suhega izpusta za gibanje in pašo.
• Kjer je mogoče, uporabljajte rotacijsko pašo, da ohranjate kakovost paše in zmanjšate obremenitev z zajedavci.
• Čredi omogočite dovolj prostora za skupno gibanje; to koristi parkljem in telesni kondiciji.

Okolje

Katahdin dobro prenaša mrzle zime in vroča, vlažna poletja, bolje kot številne volnate pasme. Potrebuje pa zavetrje ali odprto zavetišče pred soncem, dežjem in neurjem ter suha tla, ki preprečujejo težave s parklji. V celinskem in alpskem podnebju s hladnimi zimami, kakršno pozna velik del Slovenije, to zavetje še posebej pride prav, marsikje pa je čredo mogoče poleti gnati tudi na planino, po zgledu tradicionalne poletne paše. Trdna obodna ograja je nujna, da čreda ostane znotraj pašnika in da jo zavarujete pred plenilci.

Katahdin je učinkovit pri izkoriščanju paše in večino svojih potreb pokrije s pašo v rastni sezoni ter s senom pozimi. Vamp je prilagojen prebavi vlaknine, zato mora biti voluminozna krma vedno glavnina obroka. Nenadne spremembe količine žita lahko povzročijo prebavne motnje, zato jih uvajajte postopoma. Ovce morajo imeti ves čas na voljo čisto vodo in mineralno mešanico po volji.

Priboljški in dodatki

Glavni dodatek je sipka mineralna mešanica za ovce z ustrezno vsebnostjo selena, saj je v številnih območjih tega elementa v tleh premalo. Kot nagrado pri delu z živalmi lahko uporabite manjše količine žita ali varno zelenjavo oziroma sadje. V mrzlem vremenu in v zadnjih tednih brejosti, ko je rast jagnjeta najhitrejša, ovcam zagotovite dodatno krmo in energijo.

Katahdin je krepka pasma, pri selekciji pa so upoštevali tudi odpornost proti notranjim zajedavcem. V toplem in vlažnem podnebju je zato v prednosti pred marsikatero volnato pasmo. Pri dobri reji katahdin običajno doživi 10 do 12 let, plodne ovce pa lahko jagnjijo številne sezone. Kakovostna prehrana, suha tla in načrt obvladovanja zajedavcev ohranjajo zdravje večine čred.

Preventiva

• Cepite s cepivom CDT po urniku, ki ga določi veterinar.
• Uporabljajte metodo FAMACHA in ciljno zdravljenje proti zajedavcem namesto rutinskega zdravljenja cele črede.
• Parklje redno obrezujte in ohranjajte ograde ter prehode suhe.
• Zagotovite mineralno mešanico za ovce z ustrezno vsebnostjo selena za vaše območje.
• Ovcam pred pripustom in med brejostjo ocenjujte telesno kondicijo.

Jagnjice katahdin običajno dosežejo pripustno težo pri 7 do 12 mesecih, čeprav mnogi rejci s prvim pripustom počakajo, da se ovca približa telesni teži odrasle živali. Ovni so lahko plodni že pri 6 do 8 mesecih. Posebnost pasme je šibka sezonskost: veliko ovc katahdin se pripusti tudi zunaj običajne jesenske sezone. Ob dobrem upravljanju je zato mogoč pospešen jagnjitveni ritem, tri jagnjitve v dveh letih.

Brejost traja približno 147 dni, torej okoli pet mesecev. Pri odraslih ovcah so dvojčki pogosti, pojavljajo se tudi trojčki. Ovce so znane po lahki jagnjitvi in močnem materinskem nagonu, večina jih jagnji na pašniku brez pomoči. Jagnjeta so ob rojstvu čila in hitro začnejo sesati.

Jagnjeta navadno sesajo 8 do 12 tednov pred odstavitvijo. Ker je pasma usmerjena v meso in ne v volno, sta glavna selekcijska cilja hitra rast jagnjet in popolno letno odvrzanje kožuha, poleg tega pa še odpornost proti zajedavcem in materinske lastnosti.