Dorper

Dorper je mesna pasma ovc, vzgojena v Južni Afriki. Ima kratko dlako, mešanico dlake in volne, ki se vsako leto sama izlinja, zato ovc ni treba striči. Večina dorperjev ima belo telo s črno glavo, precej pogoste pa so tudi povsem bele živali, ki jih včasih vodijo kot ločeno različico, znano kot beli dorper.

Pasma je namenjena predvsem pridelavi mesa, ne volne ali mleka. Jagnjeta hitro rastejo in že zgodaj dosežejo tržno težo, ovce pa so plodne skozi dolgo sezono. Odrasle živali so srednje velike in imajo mirno, vdano naravo. Zato jih je v ograjenem prostoru in na paši preprosto voditi.

Dorperji so cenjeni zaradi vzdržljivosti. Bolje kot številne volnate pasme prenašajo vročino, suho krmo in skromno pašo. Zato so se razširili s sušnih južnoafriških kmetij na ranče v Avstraliji, ZDA in drugih toplih regijah sveta.

Za koga je dorper primeren

Dorper je primeren za rejce, ki želijo jagnjetino brez dela s striženjem. Ustreza tržnim čredam v toplih, suhih območjih, pa tudi malim rejcem, ki potrebujejo nezahtevno žival, sposobno ohranjati kondicijo tudi na skromni paši. Kdor išče volno ali mleko, naj poišče drugo pasmo, saj je dorper vzrejen izključno za meso.

Dorper je nastal v Južni Afriki v 30. in 40. letih 20. stoletja. Južnoafriško ministrstvo za kmetijstvo je želelo vzrediti mesno ovco, ki bi uspevala v sušnih in polsušnih predelih države, kjer so se volnate pasme spopadale z vročino in skopo pašo.

Za osnovno križanje so uporabili ovne pasme dorset horn in ovce pasme blackhead persian. Dorset horn je prispeval telesno zgradbo, rast in daljšo pripustno sezono, blackhead persian pa vzdržljivost, zaloge maščobe in prenašanje suše. Ime pasme je sestavljeno iz delov imen obeh starševskih pasem.

Leta 1950 so ustanovili Društvo rejcev ovc dorper Južne Afrike (Dorper Sheep Breeders' Society of South Africa), ki vodi rodovniško evidenco in skrbi za promocijo pasme. Na podoben način se je razvila tudi belo obglavljena različica, beli dorper, ki jo pogosto vpisujejo skupaj s črnoglavim tipom.

V drugi polovici 20. stoletja so dorperja začeli izvažati po svetu. V Avstralijo je prispel konec devetdesetih let, v ZDA približno v istem obdobju, danes pa je ena od številčnejših mesnih pasem ovc v toplih in suhih kmetijskih regijah po svetu.

Dorper ima globoko, dobro omišičeno telo na kratkih, močnih nogah. Postava je pravokotna in nizka, z dobro širino v ledju in zadnjici, kot je za mesne pasme značilno. Glava je razmeroma kratka. Pojavljajo se brezrogi in rogati osebki, čeprav je večina živali brezrogih ali ima le majhne rogove.

Dlaka je najznačilnejša poteza pasme. Gre za kratko mešanico dlake in volne, ki se v toplih mesecih zrahlja in izlinja, zato živali ni treba striči. Delež volne se razlikuje od živali do živali in od sezone do sezone.

Dlaka in barva

Standardni črnoglavi dorper ima belo telo s črno glavo in vratom, meja med barvama pa mora biti čista in jasno začrtana. Beli dorper je enotno bel. Prekrivalo je kratko in kosmato, ne gosto runo, spomladi in poleti pa naravno odpade. Zaželena je temna pigmentacija kože na golih delih telesa, na primer okoli oči in pod repom. Taka koža bolje varuje pred močnim soncem.

Dorper ima miren, uravnovešen temperament. Ovce so vdane in se hitro umirijo, ko jih premikajo ali zapirajo v ogrado. Zato so opravila, kot so dajanje zdravil proti zajedavcem, nega parkljev in tehtanje, pri njem lažja kot pri bolj plašnih pasmah. Živali se držijo skupaj v čredi in sledijo ustaljenim navadam, zato jih je mogoče voditi tudi v večjem številu.

Do ljudi je pasma na splošno mirna in ne kaže agresivnosti, čeprav lahko ovni v pripustni sezoni postanejo bolj samozavestni, zato je z njimi treba ravnati z običajno mero previdnosti. Ovce so skrbne matere in ostajajo blizu svojih jagnjet. Dorperji brez težav sobivajo z drugo pašno živino, na primer z govedom, in ko se navadijo na ustaljen dnevni red, mirno prenašajo prisotnost tujcev in oskrbovalcev.

Nega dlake in kože

• Striženje ni potrebno, ker dlaka vsako leto naravno izlinja.
• Spomladi preverite, ali dlaka izlinja enakomerno, in odstranite večje kosme, ki sami ne odpadejo.
• Parklje obrezujte po potrebi, običajno nekajkrat na leto, da preprečite preraščanje in šepavost.
• Kožo in pigmentirana mesta preglejte zaradi sončnih poškodb, ran ali miaze (napada muh).

Gibanje

• Dorperji potrebo po gibanju zadovoljijo z dnevno pašo, dodatna telovadba ni potrebna.
• Čredi zagotovite dovolj velik pašnik ali ograjen prostor za gibanje in iskanje hrane.
• Kjer je mogoče, pašo kolobarite, da ohranjate kakovost travinja in zmanjšate pritisk zajedavcev.

Okolje

Dorper je dobro prilagojen vročemu, suhemu podnebju in prenese tudi skromno pašo, na kateri bi mnoge volnate pasme opešale. V slovenskem celinskem podnebju s hladnimi, vlažnimi zimami potrebuje več zavetja kot na rodnih južnoafriških tleh, tradicionalna poletna paša visoko na planini pa je zanj zahtevnejša kot nižinska paša na domačem pašniku. Potrebuje stalen dostop do čiste vode, senco ob hudi vročini in osnovno zavetje pred mrzlim dežjem in vetrom. Pasma prenaša različne razmere, najbolje pa uspeva v toplem, suhem okolju. Na mrzlih, mokrih tleh se namreč poveča tveganje za bolezni parkljev.

Dorper ni izbirčen pri paši in dobro izkorišča travinje, žetvene ostanke in grmovno vegetacijo. Na spodobnem pašniku odrasle živali večino potreb pokrijejo že s krmo s paše. Prav zato je pasma primerna za ekstenzivno rejo z manj vložki. Kakovost in količina krme naj se poveča v pozni brejosti, laktaciji, rasti mladičev in v sušnih obdobjih, ko je paše manj.

Zagotovite stalen dostop do čiste vode ter slane ali mineralne dodatke, prilagojene lokalnim tlom.

Priboljški in dodatki h krmi

Običajni dodatki h krmi so kakovostno seno, mineralni liz za ovce in manjše količine žita. Vsako novo krmo uvajajte postopno, čez teden dni ali dlje, da se vamp navadi nanjo. Priboljški, kot so ostanki sadja ali zelenjave, naj bodo omejeni in brez vsega, kar je na seznamu strupenih rastlin.

Dorper velja za vzdržljivo, nezahtevno pasmo z dobro odpornostjo proti številnim boleznim, ki so pri ovcah pogoste. Ob dobri reji živali običajno dočakajo 10 do 12 let, čeprav plemenske ovce v tržnih čredah pogosto izločijo prej, ko njihova proizvodnja upade. Večina zdravstvenih težav pri tej pasmi so splošne bolezni ovc, ne posebnosti, značilne izključno za dorperja.

Preventiva

• Po nasvetu veterinarja upoštevajte program cepljenja, vključno z zaščito proti klostridijskim boleznim.
• Spremljajte okuženost z glistami in ovce zdravite glede na dejansko potrebo, ne po vnaprej določenem koledarju.
• Redno obrezujte in pregledujte parklje, še posebej po deževnih obdobjih.
• Repe in zadnji del telesa ohranjajte čiste, da zmanjšate tveganje za miazo.
• V pozni brejosti ovce dobro hranite, da preprečite presnovne bolezni.

Dorper zgodaj doseže spolno zrelost, ovce pa lahko začnejo s pripustom pri starosti od približno sedem do dvanajst mesecev, brž ko dosežejo zadostno telesno težo. Posebnost pasme je podaljšana, večinoma nesezonska plodnost. Ob dobri reji in pospešenih sistemih pripusta lahko ovce zato jagnjijo večkrat na leto.

Brejost traja približno pet mesecev, blizu 145 do 150 dni. Ovce navadno skotijo eno jagnje ali dvojčka, dvojčki pa so pogostejši pri odraslih, dobro hranjenih ovcah. Jagnjitev je večinoma lahka, ovce pa imajo močan materinski nagon: jagnjeta same očistijo in nahranijo, brez večje potrebe po posredovanju.

Jagnjeta so krepka in hitro rastejo, saj dobijo dovolj mleka od ovce in zgodaj začnejo tudi sama pasti. Hitra rast do tržne teže je eden glavnih razlogov, zakaj rejci gojijo to pasmo. Jagnjeta navadno odstavijo pri starosti od treh do štirih mesecev, nato pa nadaljujejo s pašo in dodatno krmo.