Levja griva

Lionhead je majhen domači kunec, ki ga najlažje prepoznamo po venčku dolge volne okrog glave. Ta poraslost mu je dala tudi ime. Telesna teža se giblje med 1,3 in 1,7 kg, zato sodi med manjše pasme hišnih kuncev. Griva je posledica genske mutacije. Ta povzroči, da okrog obraza, pri nekaterih živalih pa tudi ob bokih, zraste podaljšana volna.

Telo je čokato in zaobljeno, glava kratka, ušesa pokončna in dolga od 5 do 8 cm. Zunaj grive je dlaka na telesu kratka in gosta. Lionhead ni delovna ali proizvodna pasma, temveč hišni ljubljenček. Priljubljen je med lastniki, ki si želijo majhnega kunca z umirjeno, družabno naravo.

Večina lionheadov je prijaznih in radovednih. Ko se navadijo na nežno rokovanje, ga dobro prenašajo, pogosto pa se navežejo na osebo, ki jih hrani in neguje. Dnevni stik in ustaljen urnik pomagata kuncu, da se v hišnem okolju počuti varnega in samozavestnega.

Komu je pasma primerna

Lionhead je primeren za lastnike, ki lahko poskrbijo za redno nego dlake in dnevni stik s kuncem. Zaradi majhne postave se znajde tudi v manjšem stanovanju, čeprav vseeno potrebuje prostor za gibanje zunaj kletke. Griva zahteva krtačenje, zato pasma ustreza ljudem, ki so pripravljeni nameniti nekaj minut na teden negi dlake. Dobro se ujame z gospodinjstvi, kjer so starejši otroci, ki znajo s kuncem ravnati mirno. Zelo majhni otroci lahko drobno telo prehitro stisnejo ali ga izpustijo iz rok, zato je pri njih potreben nadzor odraslih.

Lionhead je med domačimi pasmami kuncev razmeroma nov. Njegovi začetki segajo v Belgijo v devetdesetih letih 20. stoletja, ko so rejci, ki so delali z majhnimi volnenimi in pritlikavimi pasmami, opazili mladiče s pasom dolge dlake okrog glave. Ta lastnost izvira iz genske mutacije, ki ji pravijo tudi gen za grivo. Ta povzroči rast volne, skoncentrirane okrog obraza in vratu.

Rejci so mladiče z grivo izbirali naprej in delali na tem, da bi lastnost utrdili, hkrati pa ohranili majhno in skladno telo. Ko se je videz ustalil, je pasma pritegnila zanimanje tudi zunaj Belgije. Živali so izvozili v Veliko Britanijo, kjer so ljubitelji kuncev v poznih devetdesetih letih nadaljevali selekcijsko delo in izpopolnili tip pasme.

Iz Velike Britanije je pasma prišla v ZDA, kjer si je pridobila privržence med lastniki hišnih ljubljenčkov in razstavnimi rejci. Nacionalni kunčji organizaciji v obeh državah sta pozneje priznali lionheada in objavili pisne standarde, ki opisujejo idealno grivo, telo in dlako.

Ker grivo uravnava natančno določen gen, rejski programi posvečajo posebno pozornost temu, kako se lastnost deduje. Zgodovina pasme je v veliki meri zapis o tem, kako so rejci upravljali ta gen, da bi dosegli enakomerno grivo in hkrati ohranili zdravo, majhno telo.

Osrednja značilnost lionheada je griva, pas mehke volne, dolge od 5 do 7 cm, ki obkroža glavo in obrobi obraz. Nekateri osebki imajo samo eno grivo, pri drugih se volna pojavi tudi ob bokih. Telo je čokato in dobro zaobljeno, glava kratka in široka, vrat kratek. Ušesa so pokončna, dolga navadno od 5 do 8 cm.

Dlaka in barve

Dlaka na telesu je kratka in gosta ter potrebuje bistveno manj nege kot griva. Prav griva je tisti del dlake, ki zahteva največ dela, saj se dolga volna rada zamrši in vanjo zaide stelja. Mladi lionheadi imajo pogosto več volne, ki se z odraščanjem lahko prereti. Pasma se pojavlja v širokem naboru barv in vzorcev, od enobarvne bele in črne do aguti, modre, želvovinaste in lisaste dlake, kjer se bela barva meša z drugo. Barva oči se navadno ujema z dlako, pri nekaterih belih živalih pa opazimo tudi rubinasto rdečo.

Lionheadi veljajo za prijazne in dobrodušne živali. Ko enkrat zaupajo ljudem okrog sebe, se marsikateri rad zadržuje v bližini lastnika in sam pride po pozornost. So radovedni in raziščejo okolico, če jim ponudimo varen prostor za to. Igrivo vedenje, na primer prerivanje ali metanje lahkih igrač, je pogosto, še posebej pri mlajših živalih.

Do tujcev in v novih okoljih je lionhead lahko sprva previden. Nenaden hrup ali hitro gibanje ga lahko prestraši, prestrašen kunec pa lahko steče stran ali udari z zadnjo nogo ob tla. Potrpežljivo in umirjeno seznanjanje to omili. Pasma lahko živi skupaj z drugim kuncem, če sta pravilno povezana, zato jih veliko lastnikov drži v usklajenih parih. Ob psih in mačkah je nadzor nujen, saj so kunci plenske živali in hitro doživijo stres.

Osebnost se razlikuje od živali do živali. Nekateri lionheadi so odprti in samozavestni, drugi pa vse življenje ostanejo bolj zadržani. Zgodnje, nežno rokovanje in predvidljiv urnik dasta največ možnosti za umirjenega, družabnega kunca.

Nega dlake

Griva je glavna naloga pri negi, telesna dlaka pa potrebuje bistveno manj dela.

• Grivo krtačite dva- do trikrat na teden, da preprečite zamrščenost in vozle.
• Med močnim linjanjem, ki se zgodi nekajkrat na leto, krtačite vsak dan.
• Preverite predel okrog repa in zadnjice, ali se je tam nabral iztrebek ali volna, in po potrebi očistite.
• Nohte prirežite vsakih 4 do 6 tednov.
• Kopanja se izogibajte; umazano dlako raje očistite z vlažno krpo, saj kopel kunca preveč obremeni.

Gibanje

Kunci za zdravje in dobro počutje potrebujejo dnevno gibanje.

• Vsak dan omogočite vsaj 3 do 4 ure nadzorovanega gibanja zunaj kletke.
• Pripravite varen prostor brez električnih kablov in strupenih rastlin.
• Ponudite predore, kartonaste škatle in igrače za varno glodanje, da spodbudite aktivnost.
• Bodite pozorni na binkije, kratke skoke in zasuke v zraku, ki povedo, da je kunec zadovoljen in aktiven.

Okolje

Kletka naj bo čista, suha ter stran od neposrednega sonca in prepiha. Kunci prenesejo mraz precej lažje kot vročino in že pri temperaturah nad približno 26 °C jim postane hudo. V celinskem podnebju, kakršno poznamo pri nas, poletna vročina hitro doseže to mejo, pozimi pa je treba kletko dobro zaščititi pred mrazom in vlago. Prostor delno očistite vsak dan, enkrat na teden pa temeljito. Kunca nastanite v notranjih prostorih ali v zavetnem, pred plenilci zavarovanem zunanjem prostoru.

Seno je temelj kunčje prehrane in mora biti na voljo ves čas. Travno seno, na primer timotejevo ali travniško, prinaša vlaknine, ki poganjajo prebavo in obrabljajo zobe, saj ti kuncu rastejo vse življenje. Seno naj predstavlja veliko večino tega, kar kunec poje vsak dan. Sveža listnata zelenjava doda pestrost in vlago, majhna odmerjena količina navadnih peletov pa dodatna hranila. Sveža voda mora biti na voljo neprestano, ponujena v posodici ali čisti stekleničici.

Priboljški in dodatki

Priboljški naj bodo majhni in redki. Nekaj koščkov korenja ali rezina jabolka je v redu kot občasna nagrada, sadje in korenovke pa vsebujejo veliko sladkorja, zato jih omejite. Kunec, ki dobiva dovolj kakovostnega sena in raznolike zelenjave, navadno ne potrebuje nobenih dodatkov. O vsakem dodatku se pred uvedbo posvetujte z veterinarjem in se izogibajte kupljenim mešanicam priboljškov, polnim semen, žit ali dodanega sladkorja.

Ob dobri negi lionhead navadno doživi od 7 do 10 let. Tako kot vsi kunci ima tudi ta pasma zobe, ki rastejo vse življenje, in prebavni sistem, odvisen od stalnega vnosa vlaknin, zato prehrana neposredno vpliva na dolgoročno zdravje. Griva prinese še eno, pasemsko značilno tveganje: kunec se sam neguje, gosta griva pa lahko pomeni, da pri tem pogoltne več volne, kar ob nizkem vnosu vlaknin poveča tveganje za zamašitev prebavil.

Preventiva

• Ponujajte neomejeno travno seno za zdrave zobe in prebavo.
• Redno krtačite grivo, da omejite količino pogoltnjene volne.
• Vsak dan preglejte zadnjico, še posebej v toplih mesecih, da preprečite miazo.
• Po posvetu z veterinarjem cepite kunca proti boleznim, ki so razširjene v vašem okolju.
• Razmislite o kastraciji ali sterilizaciji, ki lahko zmanjša nekatere zdravstvene in vedenjske težave.
• Redno vodite kunca na preglede k veterinarju, ki ima izkušnje s kunci.

Lionhead potrebuje kletko, dovolj veliko, da se lahko iztegne, stoji na zadnjih nogah in naredi nekaj poskokov. Kletka je le izhodišče, ne pa celoten življenjski prostor, zato je dnevni dostop do večjega prostora za gibanje ali h kuncu prilagojene sobe del ustrezne namestitve. Trda tla z mehko steljo ščitijo stopala, saj žičnata tla povzročajo boleče pete. Prostor naj ostane suh in dobro zračen, a brez prepiha.

Seznam za pripravo prostora

• Prostorna kletka s trdimi tlemi in mehko steljo.
• Skrivališče ali pokrit kotiček, kjer se kunec počuti varnega.
• Stalen dostop do sena ali stojalo zanj.
• Posodica ali stekleničica za vodo, ki jo vsak dan očistite in napolnite.
• Stranišček, saj je kunce mogoče navaditi na uporabo enega mesta.
• Varne igrače za glodanje in predori za popestritev.
• Pred plenilci varna ograja za vsako zunanjo namestitev.

Lionheadi spolno dozorijo pri približno 4 do 6 mesecih, pri čemer so manjše samice pogosto pripravljene nekoliko prej kot večje živali. Odgovorni rejci posvečajo posebno pozornost genu za grivo, saj izbira parov vpliva na to, koliko volne bodo imeli mladiči. Parjenje je kratko, samico pa odnesejo v kletko samca, ne obratno, saj so samice lahko teritorialne.

Brejost traja od 28 do 33 dni. Proti koncu brejosti si samica iz stelje in lastne dlake, ki si jo izpuli, zgradi gnezdo. Tipično leglo šteje od 2 do 5 mladičev, ki se rodijo goli, slepi in povsem odvisni od matere.

Mladiči odprejo oči pri približno 10 dneh, nekaj tednov pozneje pa začnejo glodati trdo hrano. Odstavitev navadno sledi pri 6 do 8 tednih. Samica doji le enkrat ali dvakrat na dan, kar je pri kuncih povsem normalno, zato mirno gnezdo in nemotena mati dajeta največ možnosti za preživetje. V prvih tednih naj bo rokovanje z mladiči čim manjše.