Red Wattle

Red Wattle je velika tradicionalna pasma domačega prašiča iz Združenih držav Amerike. Ime je dobila po paru mesnatih kožnih izrastkov, ki visijo na vsaki strani vratu. Ti izrastki nimajo znane funkcije, so pa značilen prepoznavni znak pasme. Večina živali je rdečkaste barve, od svetlo rdečkastega odtenka do skoraj črne, včasih s temnejšimi lisami.

Pasma je znana po mirnem, dobrodušnem in ukročenem značaju. Svinje so pozorne matere, prašiči pa dobro iščejo hrano na paši. Zato ostaja pasma zanimiva za manjše pašne kmetije, čeprav je njeno skupno število še vedno nizko. Gre za eno redkejših pasem prašičev, ki jih redijo v Severni Ameriki.

Red Wattle dobro prenaša različne podnebne razmere in hitro doseže veliko odraslo telesno maso. Meso je pogosto opisano kot dobro prežeto z maščobo. To je eden od razlogov, da zanimanje za pasmo med rejci tradicionalne svinjine ne pojenja.

Komu je primerna

Red Wattle je primerna za rejce, ki imajo prostor za velikega prašiča in zanimanje za pašne sisteme ali rejo tradicionalne svinjine. Mirno vedenje olajša delo tistim z nekaj izkušnjami pri reji živine, čeprav odrasla velikost pomeni, da žival ni primerna za majhno dvorišče. Pasmo redijo tudi ljudje, ki jih zanima ohranjanje redkih pasem, saj število živali ostaja omejeno.

Red Wattle je ameriška pasma, njeni zgodnejši izvori pa niso v celoti dokumentirani. Viri jo povezujejo z rdečimi prašiči z mesnatimi izrastki na vratu, ki so jih redili na jugu Združenih držav. Nekatera izročila omenjajo živali, pripeljane z zgodnjo trgovino in nato vzrejene v divjih ter kmetijskih razmerah skozi mnoga leta. Lastnost izrastkov na vratu se pojavlja pri več med seboj nepovezanih populacijah prašičev po svetu, zato sama po sebi ne določa enega izvora.

Zgodovina sodobne pasme se začne v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so v vzhodnem Teksasu odkrili rdeče prašiče z izrastki na vratu. Za odkritje in vzrejo prepoznavne linije teh živali je zaslužen H. C. Wengler. Pozneje je drug rejec v Teksasu našel podobno čredo, ti dve krvni liniji pa sta postali temelj današnje pasme.

V naslednjih desetletjih je pasma ostala redka. Majhno število predanih rejcev je ohranjalo črede, Red Wattle pa je pritegnila pozornost skupin, ki se v Severni Ameriki ukvarjajo z ohranjanjem redkih pasem domačih živali. Prizadevanja za registracijo so pomagala slediti preostalim krvnim linijam.

Red Wattle še vedno velja za redko pasmo. Zanimanje kmetij, ki redijo prašiče na paši, in trga tradicionalne svinjine je podprlo njeno preživetje. Število živali pa ostaja nizko v primerjavi z uveljavljenimi komercialnimi pasmami prašičev.

Red Wattle je velik, podolgovat prašič z izrazito rdečo barvo. Odtenek dlake se močno razlikuje, od svetlo rdečkastega do temno rdečega, ki je videti skoraj črn, nekatere živali pa imajo temnejše lise ali pege. Najbolj prepoznavna lastnost je izrastek: mesnata tvorba, ki visi na vsaki strani vratu. Glava je razmeroma suha, ušesa so pokončna do rahlo povešena, telo pa je dobro omišičeno, z globokimi prsmi in dobro dolžino.

Dlaka in barve

Dlaka je kratka in groba, kot pri večini pasem prašičev. Rdeča barva je pravilo, vendar natančen odtenek v pasmi ni enoten, temnejši osebki pa niso redkost. Izrastki so navadno enake barve kot okoliška koža in dlaka. Nekatere živali imajo poleg osnovne rdeče barve tudi črne lise ali pege.

Red Wattle ima sloves mirne in uravnotežene živali. Rejci pasmo opisujejo kot dobrodušno in ukročeno. Zaradi tega so velike živali lažje obvladljive na paši in pri vsakodnevnem ravnanju. Prašiči aktivno iščejo hrano in veliko časa preživijo z brskanjem po tleh ter s pašo, kadar imajo dostop do zemljišča.

Do znanih skrbnikov je pasma na splošno umirjena in dostopna. Kot pri vsakem velikem prašiču si tudi odrasla žival zasluži spoštovanje, še posebej previdno pa je treba ravnati z merjasci. Do neznanih ljudi so prašiči navadno zadržani, ne pa agresivni, in se umirijo, ko se vzpostavi ustaljen dnevni red.

Z drugimi prašiči se pasma v skupinah razmeroma dobro razume, svinje pa veljajo za pozorne in zaščitniške matere. Svinja z novim leglom brani pujske, zato ji rejci med prasitvijo namenijo dovolj prostora. Delavna in voljna narava pasme je eden od razlogov, da ostaja priljubljena na kmetijah, ki jo redijo.

Nega je osredotočena na prostor, zavetje in zaščito pred vročino. Kot velika pasma, ki sama išče hrano, se Red Wattle najbolje počuti z dostopom do pašnika ali prostornega zunanjega območja, kjer lahko brska po tleh in se pase.

Nega dlake

• Redno preverjajte kožo in izrastke zaradi ureznin, zajedavcev ali draženja.
• Zagotovite kaljužo ali blatno območje, ki jo prašič uporablja za hlajenje in zaščito kože.
• Po potrebi obrezujte parklje, če jih tla ne obrabijo naravno.
• Pri svetlejših živalih med močnim soncem pazite na sončne opekline.

Gibanje

• Zagotovite dnevni dostop do pašnika ali velikega obora za brskanje in gibanje.
• Kjer je mogoče, izmenjujte pašnike, da tla ne postanejo golo blato.
• Uporabite trdno ograjo, saj lahko velik prašič prebije šibke pregrade.

Okolje

Pasma prenaša različne podnebne razmere, tudi celinsko podnebje s hladnimi zimami, kakršno je značilno za velik del Slovenije, vendar takrat potrebuje suho, toplo zavetje brez prepiha. V vročem poletju sta senca in kaljuža nujni za hlajenje. Za večino postavitev zadostuje preprosta lopa ali koliba s tremi stenami in čisto steljo. Sveža voda mora biti na voljo ves čas, še posebej v vročini.

Red Wattle dobro uspeva ob uravnoteženi komercialni krmi za prašiče v kombinaciji s pašo, ki jo žival nabira sama. Obrok mora zagotoviti dovolj beljakovin in energije za veliko telesno maso pasme, brez prekomernega hranjenja, ki vodi v odvečno maščobo. Živali, ki iščejo hrano same, del dnevnega vnosa dobijo iz trave, korenin in druge rastlinske snovi. S tem se poraba pripravljene krme zmanjša, ne pa tudi nadomesti. Čista voda mora biti na voljo ves čas, saj prašiči veliko pijejo, še posebej v toplem vremenu.

Priboljški in dodatki

Presežek vrtnin in sadja lahko ponudite kot priboljšek, vendar zmerno. Uravnotežena komercialna krma običajno pokrije potrebe po vitaminih in mineralih, prašiči na paši pa imajo lahko koristi od dostopa do mineralnega dodatka. Vsako spremembo krme uvajajte postopoma, da preprečite prebavne težave, količine pa prilagajajte glede na telesno kondicijo in ne le po vnaprej določenih številkah.

Red Wattle velja za vzdržljivo pasmo in ni znana po seznamu dednih motenj, kot je to pogosto pri visoko selekcioniranih linijah prašičev. Ob dobri oskrbi lahko Red Wattle živi približno 6 do 12 let, čeprav mnoge živali na kmetijah redijo krajši produktivni čas. Večina zdravstvenih težav izvira iz okolja in vsakodnevne nege, ne iz same pasme.

Preventivna nega

• Cepljenja in razglistenje izvajajte po urniku, dogovorjenem z veterinarjem.
• Vse leto zagotavljajte senco, zavetje in čisto vodo.
• Redno pregledujte kožo, izrastke, parklje in telesno kondicijo.
• Kolobarite pašnike ter vzdržujte kaljuže in obore razmeroma čiste.
• Nove živali pred vključitvijo v čredo osamite v karanteno.

Red Wattle doseže plodnost v prvem letu starosti, mladice so pogosto pripuščene že pri približno osmih mesecih, merjasci pa so uporabni v podobni starosti. Kot pri prašičih na splošno brejost traja približno tri mesece, tri tedne in tri dni, torej blizu 114 dni. Velikost legla se razlikuje, svinje Red Wattle pa pogosto vzredijo legla v obsegu okoli deset pujskov, možna so tako večja kot manjša legla.

Svinje veljajo za pozorne matere, ki dobro varujejo in dojijo mladiče. To podpira dobro preživetje pujskov, kadar so razmere ob prasitvi čiste in zavetne. Svinja pred prasitvijo potrebuje miren prostor brez prepiha, s suho steljo in dovolj prostora, da pujski varno sesajo in počivajo. Pujske običajno odstavijo pri približno šestih do osmih tednih starosti, nato preidejo na krmo za pitance in pašo. Ker pasma ostaja redka, rejci pogosto sodelujejo z rejskimi registri, da beležijo krvne linije in se izognejo tesnemu parjenju v sorodstvu.