Mešan Morf Leopardji gekon

Leopardov gekon z mesano morfologijo (Eublepharis macularius) je osebek, ki je nastal s parjenjem dveh zivali z razlicnimi barvnimi ali vzorcnimi geni, namerno ali nakljucno. Ker leopardove gekone gojijo v ujetnistvu ze od sedemdesetih let prejsnjega stoletja, danes obstajajo desettine poimenovanih morfov, zivali z mesanim morfnim izvorom pa so najpogostejse v sirsem ujetniskem fondu.

Izraz ne oznacuje locene vrste ali podvrste. Pomeni zgolj, da barva, vzorec ali oboje ne ustrezata nobenemu posamicnemu priznanemu morfnemu standardu. Dva gekona z mesano morfologijo sta lahko vidno popolnoma razlicna, saj je izid odvisen od tega, katere genske lastnosti je nosil vsak od starsev in katere kombinacije so se izrazile.

Vedenje, zahteve glede nege in fiziologija so enaki kot pri gekonih z eno samo morfologijo. Edina bistvena razlika je v videzu in, v nekaterih primerih, v zdravstvenih tveganjih, ki so povezana z dolocenimi genskimi kombinacijami.

Komu ustreza

Leopardovi gekoni z mesano morfologijo ustrezajo rediteljem, ki zelijo osebnost in zahteve standarda leopardovega gekona brez visoke cene, ki jo zahtevajo iskani enomorfni osebki. Ker videza ni mogoce napovedati, privlacijo lastnike, ki jih bolj zanimata zivalevo vedenje in dolga zivljenjska doba kot dolocen barvni rezultat. Primerni so enako za izkusene redineve in zacetnike.

Leopardove gekone so lovili na njihovem naravnem obmocju v Afganistanu, Pakistanu in severozahodni Indiji ter jih v drugi polovici dvajsetega stoletja privedli v ujetnistvo. Zgodnje ujetniske populacije so bile majhne in so izhajale iz omejenega stevila ujetih divjih ustanoviteljev. Ko se je ujetnistvo gojenje uveljavilo v sedemdesetih in osemdesetih letih, so rejniki zaceli opazati in izbirate zivali z neobicajnimi barvnimi ali vzorcnimi variacijami.

Linija z intenzivno rumeno barvo (high-yellow) je bila med prvimi prepoznavnimi variacijami, ki so jih namerno razmnozevali. S tega izhodisca so rejniki prepoznali in izolirali znacilnosti za zmanjsan vzorec, albinizem prek vsaj treh locenih genetskih poti, lavandno osnovno barvo, izrazit ali progast vzorec ter brezwzorcne fenotipe, med drugimi. Vsaka od teh je postala temelj poimenovane morfne linije.

Ko se je stevilo poimenovanih morfov v devetdesetih in zgodnjih dvetisocih povecevalo, so rejniki zaceli kombinirati linije, da bi dobili zivali z vec kot enim naborom z morfom povezanih lastnosti. Nekatere kombinacije so dale vidno privlacne rezultate, druge so dale zivali, ki se niso jasno uvrstile v nobeno uveljavljeno morfno kategorijo. Te zivali, skupaj z zarodi iz neevidentiranih parjenj v velikih rejnih obratih, so oblikovale populacijo, ki jo danes na splosno opisujemo kot mesano morfno.

Do leta 2010 so leopardovi gekoni postali eni od najpogosteje gojenih plazilcev na svetu, vecina zivali v splosni maloprpodajni ponudbi pa je bila mesanega ali neevidentiranega morfnega izvora. Genska morfna obremenitev teh gekonov ostaja lastniku pogosto neznana, saj podrobnih vzrejnih evidenc ne posredujejo vedno skozi dobavno verigo. To je se posebej pogosto pri zivalih, ki se prodajajo prek velikih distributerjev in ne specializiranih rejnikov.

Videz leopardovega gekona z mesano morfologijo je pred valitvijo nepredvidljiv in vcasih presenetljiv pri odrasli zivali. Telesna zasnova je enaka pri vseh leopardovih gekonih: mocna postava, sirok trikoten glava, premicne veke, krempljevite noge brez oprijemalnih blazinic in debel rep za shranjevanje mascobe. Razlikujeta se barva osnovne koze, prisotnost ali gostota vzorcnih elementov, barva madezev ali prog ter barva oci.

Nekateri osebki z mesano morfologijo so vidno blizu divjemu tipu z rumeno-kremnimi pikami in le manjsimi razlikami. Drugi so od enega od starsev podedovali albino znacilnosti, od drugega pa zmanjsani vzorec, kar da bledo zival s komaj vidnimi znacilnostmi tipa ghost. Kombinacije genov za barvno supresijo in spremembo vzorca se lahko pojavljajo v katerikoli permutaciji, izid pa ne sledi vedno preprosto dominantnemu ali recesivnemu pravilu, ker je v interakciji lahko vec genskih lokusov.

Koze in barve

Koza leopardovega gekona je pokrita z majhnimi izbocljenimi luscinami. Dlake ni. Razpon barv in vzorcev pri osebkih z mesano morfologijo je sirok, ker ista osnovna vrsta nosi gene iz albino sevov (Tremper, Bell in Rainwater so trije loceni nealelni albino poti), sevov z zmanjsanim vzorcem, sevov z ojacano barvo in variantami telesnega vzorca. Dve zivali iz iste lege sta si lahkovidno popolnoma razlicni, odvisno od tega, katere kombinacije recesivnih ali kodominantnih lastnosti so se izrazile pri vsakem osebku.

Nega leopardovega gekona z mesano morfologijo sledi enakim nacelom kot pri katerem koli clanu te vrste. Morfni izvor ne spremeni temeljnih zahtev po toploti, cistih skrivalisih in primerni prehrani. Edina prakticna razlika je, da imajo nekatere morfne genske kombinacije, zlasti tiste z albino znacilnostmi, zivali s svetlocutljivimi ocmi, ki imajo korist od nize svetlobne ravni v terariju.

Nega koze

• V normalnih razmerah kopanje ali cesanje nista potrebna.
• Vlazno skrivalisc z mokro podlago mora biti ves cas na voljo za cisto levitev.
• Po vsaki levitvi pregledajte prste, konico repa in ocesne kapice glede ostankov koze, ki jo lahko ob neodstranitvi stisne.
• Umazane dele terarija pocistite takoj, ko jih opazite.

Gibanje in obogatitev okolja

• Zagotovite dovolj prostora na tleh, da se gekon prosto premika med toplo in hladno cono.
• Hranjenje z zivimi zuzelkami spodbuja naravno lovsko vedenje in telesno aktivnost.
• Nadzorovano bivanje izven terarija na topli, ravni povrsini uvaja okoljsko raznolikost.
• Med casom izven terarija se izogibajte hladnim tlem, visokim padsem in stiku z drugimi hisnimi zivalmi.

Rokovanje

Na novo pridobljenega gekona prvih enega do dva tedna redko imejte v rokah, da se naseli. Zacnite s kratkimi seansami dveh do petih minut in jih postopoma podaljsujte, ko se zival navadi. Telo v celoti podprite in se izogibajte oprijemu za rep, ki ga gekon lahko odvrzeje kot odziv na stres. Osebki z mesano morfologijo z albino linijami kazejo vecjo obcutljivost na mocno svetlobo in so pogosto mirnejsi, ko jih drzimo v bolj prisojenemu prostoru.

Morfni izvor leopardovega gekona ne vpliva na njegove prehranske potrebe. Vsi leopardovi gekoni so strogi insektivori in potrebujejo zive nevretencarje kot plen. Pogoste krmne zuzelke so svrci, dubia oreske in mokar, svila gosenica (svilenica) pa je hranljiva alternativa; vostavni cervi so shranjeni za obcasne visokomatscobne priboljske. Krmne zuzelke morajo biti pred vsako prehranjevalno seanso gut-loaded, torej vsaj 24 ur hranjene s hranljivo hrano. Zuzelke ne smejo biti daljse od razdalje med gekonovimi ocmi, da se zmanjsa tveganje za impakcijo ali poskodle.

Dodatki

Pri vecini hranjeni posipajte krmne zuzelke s kalcijevim prahom brez vitamina D3, nekajkrat tedensko pa s kombiniranim kalcij-D3 dodatkom. V terariju lahko pustite majhno odprto skledico z navadnim kalcijevim karbonatom, da si gekon doda kalcij po lastnem presoji. Voscene cerve omejite na enega do dva na prehranjevalno seanso in jih ne ponujajte pogosteje kot enkrat tedensko, saj njihova visoka masobna vsebina pri odraslih, ki jih prejemajo redno, prispeva k debelosti.

Vecina zdravstvenih tezav pri ujetniskih leopardovih gekonih izvira iz napak pri vzdrzerju, ne iz genetskih bolezni. Nepravilne temperature, slaba kalcijeva suplementacija in premajhna vlaznost med levitvijo so za velik delez primerov v klinikah za plazilce. Ob pravilnem vzdrzerju zdrav gekon zivi 15 do 20 let.

Gekoni z mesano morfologijo imajo se eno dodatno posebnost: nekatere genske kombinacije morfov nosijo zdravstvena tveganja. Najbolje dokumentiran je problem pri dveh kopijah gena lemon frost, ki je povezan s tumorjem pigmentnih celic, imenovanim iridoforna ali ksantoforna neoplazija. Druge kombinacije, zlasti tiste z linijo W&Y (bela in rumena) ali nekateri izrazi krepke proge, so anekdotno povezane z nevrloskimi znaki, vkljucno z nihanjem glave, ceprav je raziskovanje genetske osnove nevroloskih tezav pri leopardovih gekonih se v teku.

Preventivna nega

• Vzdrzujte pravilen temperaturni gradient s kalibriranim termostatom.
• Kalcij z vitaminom D3 dodajajte po doslednem urniku.
• Zagotovite vlazno skrivalisc z mokro podlago, ki jo redno obnavljajte.
• Uporabite trdno ali nizko prasno podlago za zmanjsanje tveganja za impakcijo.
• Vse nove zivali dajte v karanteno vsaj 30 do 60 dni, preden jih namestite blizhe ustaljenih gekonov.
• Mesecno stehtajte gekona, da cim prej opazite postopno izgubo teze.
• Ce kupujete gekona z znano lemon frost linijo, prosajte rejnika za informacije o statusu kopij gena.

Ureditev terarija za leopardovega gekona z mesano morfologijo je enaka kot za katerega koli ujetniskega leopardovega gekona. Vrsta zivi na tleh in ne pleza po steklu, zato je prednost tlocrsna povrsina, ne visina. Enemu odraslemu osebku je potreben vsaj 75-litrski terarij s tlorisno povrsino priblizno 75 krat 45 cm, vecji prostori pa so zazeleni. Okolje mora biti toplo, v celoti suho in oblikovano tako, da gekon kadarkoli sam izbere svojo zeleno temperaturo.

Kontrolni seznam za ureditev

• Grelna blazina ali grelec od zgoraj, prikljucen na termostat, postavljen na enem koncu za ustvarjanje gradienta.
• Termometer na vsakem koncu in higrometer za preverjanje dejanskih razmer.
• Vlazno skrivalisc napolnjeno z mokrim sfagnumom ali vermikulitom, dovolj prostorno za udobno bivanje gekona.
• Skrivalisc na toplem koncu in skrivalisc na hladnem koncu, vsako neprozorno in tesno.
• Plitka, tezka posoda z vodo, ki se ne more prevrniti.
• Varno pokrpalo, ki preprecuje beg in je prezracevano.

Leopardovi gekoni so jajcerodi in nesejo lege dveh jajc. Plodna samica lahkomedse sezone znese vec leg, ponavadi od pozne zime do poletja. Jajca so ob nesenju mehkolupinasta in jih je treba valiti v stabilnem, vlaznem mediju. Ker leopardovi gekoni kazejo od temperature odvisno dolocanje spola, temperatura valjenja vpliva na razmerje spolov valjencov: srednje temperature dajo mesane lege, visje pa vec samcev.

Lege z mesano morfologijo dodajajo plast genske nepredvidljivosti. Ker oba starca nosita recesivne lastnosti, ki v lastnem videzu niso vidne, se valjenci iz iste lege lahko znatno razlikujejo v barvi in vzorcu. Nekateri izrazajo morfne znacilnosti, ki jih nobeden od starsev ni vidno kazal.

Postopek valjenja

1. Vrh vsakega jajca oznacite z mehkim svincenikov pred premikanjem iz legalnika, da ohranite usmerjenost.
2. Jajca prenesete v valizno posodo, napolnjeno z mokrim medijem, kot sta vermikulit ali perlit, vsako jajce obdrzite z oznaceno stranjo navzgor.
3. Posodo namestite v valivnik brez ventilatorja ali z ventilatorjem, nastavljenim na izbrano temperaturo.
4. Vlaznost medija preverite vsak teden in po potrebi dodajte majhno kolicino vode, ne da bi neposredno zmocili jajca.
5. Odstranite vsa jajca, ki se zgrudijo, bistveno spremenijo barvo ali razvijejo plesni, ki se siri na sosednja jajca.
6. Vsakemu valjencu dovolite, da se sam prebije iz jajca, in ga pustite v valizni posodi, dokler ni v celoti vpil preostanka rumenjakove vrece.

Zgodnja nega valjencov

Valjence prestavite v posamicne majhne terarije, ko so aktivni in mobilni. Po njihovi prvi levitvi, ki se zgodi v prvih enem do dveh tednih zivljenja, jim ponudite prve majhne zuzelke. Suplementacijo zacnite takoj z dodicanjem kalcijevega prahu pri vsakem hranjenju. Valjenci mesano morfnih starsev se zacnejo razlikovati v videzu ze od samega zacetka, koncna obarvanost pa se pogosto razvija v mladostni fazi, ko se proge razpadejo v pike ali ko postanejo morfne lastnosti bolj izrazite.