Mešane Pasme Osel

Osel mesane pasme je domaci osel, katerega starse prihajajo iz razlicnih pasem, regionalnih tipov ali populacij, ali pa je njegovo poreklo neznano. Vecina oslov, ki jih gojimo po vsem svetu, ne pripada nobeni priznani pasmi. Razvili so se skozi stoletja nenadzorovanega razmnozevania, neformalnega krizanja regionalnih tipov in namernega hibridiziranja za delovno ali komercialno rabo.

Osli mesane pasme segajo od miniaturnih do vecjih standardnih zivali. Njihove telesne lastnosti in delovne sposobnosti odsevajo raznolik genski sklad, iz katerega izhajajo. Mnogi so kompaktni in varni na nogah, kar so lastnosti, podedovane pri vecini oslovskih linij ne glede na pasmo.

V delih Afrike, Azije in Latinske Amerike se uporabljajo kot tovorne in vlecne zivali. V Severni Ameriki in Evropi jih gojijo predvsem kot zivali za druzbo, za delo na manjsih kmetijah in za varovanje livestock. Ne glede na namen potrebujejo redno nego kopit, nadzorovano prehrano, zavetisce in druzbo, saj so osli druzabne zivali, ki slabo prenasajo samotno bivanje.

Komu ustreza

Osli mesane pasme ustrezajo lastnikom, ki zelijo trpezljivo, dolgo ziveco kopitarko za druzbo, lajse kmetijsko delo ali upravljanje pasnikov brez stroskov ali redkosti registrirane pasme. Ker se lastnosti razlikujejo, pomaga sodelovanje z izkunsenim prodajalcem ali rejsim organizacijo pri iskanju ustrezne zivali za konkretne razmere. Osli katersekoli pasme so zaveza za vec desetletij in jih nikoli ne smemo gojiti brez vsaj ene kopitarke ali ustrezne druzbe.

Osli izhajajo iz afriskega divjega osla, ki so ga udomacili v severovzhodni Afriki priblizno pred 5.000 do 6.000 leti. Od tam so se sirili po trgovskih in migracijskih poteh na Bliznji vzhod, v Sredozemlje, Srednjo Azijo, podsaharsko Afriko in sccasoma v Ameriko ter drugam. Ko so se populacije premikale, so se krizale z lokalnimi divjimi ali podivjanimi oslicami ter z osli, ki so jih prinasale razlicne kulturne skupnosti, kar je ustvarilo regionalno razlicne tipe, ne pa fiksnih pasem v sodobnem pomenu.

Skozi vecino zgodovine udomacenega osla ni bilo rodovniskih knjig, registrov pasem ali nadzorovanih evidenc porekla. Zivali so vzrejali glede na lokalne potrebe in razpolozljivo zivino. Kmet, ki je iskal robusten tovorni zival, je uporabil katersekoli samca in samico, ki sta bila na voljo, brez ozira na dosledno poreklo. Rezultat je bil po tisocletjih svetovna populacija oslov, ki se je razlikovala po velikosti, gradnji in barvi glede na geografijo in rabo, ne pa glede na cloveku nadzorovane rejske linije.

Formalne pasme oslov, kot so poitoujski osel iz Francije, ragusanski iz Italije ali andaluzijski iz Spanije, so nastale tam, kjer so ohranjali specificne regionalne populacije z doloceno selekcijo po velikosti ali dolzini volne. Te ostajajo manjsinski tipi. Velika vecina od ocenjenih 40 do 50 milijonov domacih oslov, ki zivijo danes, ne pripada nobeni priznani pasmi. Po definiciji so to zivali mesane ali krizane pasme.

V Severno Ameriko so osle prinesli spanski raziskovalci v sestnajstem stoletju. Burosi, spanski izraz za manjse delovne osle, ki so jih prinesli kolonizatorji in iskalci zlata, so podivjali na americkem Zahodu ter se krizali z naknadnimi uvozi sredozemske in evropske zivine. To mesanje je ustvarilo raznoliko populacijo, ki jo danes vidimo v americkih zavetiiscih za zivali.

V dvajsetem stoletju se je v Evropi in Severni Ameriki povecalo zanimanje za majhne osle za druzbo. Rejci so izbirali majhne posamezniki iz mesanih populacij in vzpostavili miniaturnega sredozemskega osla kot loceno pasmo. Vecji standardni osli so se v vecini delovnih okolij vzrejali naprej brez registracije. Danes so osli mesane pasme v bogatejsih drzavah enako verjetno rescni osli kot namerno vzrejeni, kar odseva upadajoco povprasevanje po delovnih zivalih in dolgo zivljenjsko dobo, ki pogosto privede do zamenjave lastnikov.

Za osla mesane pasme ni fiksnega videza. Velikost sega od manj kot 91 cm v vihru do vec kot 152 cm, odvisno od porekla posamezne zivali. Znotraj tega razpona je lahko gradnja lahka in finokostenicna ali tezka in vlecnemu konju podobna. Vecina oslov, ne glede na poreklo, deli prepoznavne znacilnosti: dolga usesa, veliko glavo glede na velikost telesa, pokoncno grivo, ki ne pada na nobeno stran, in sesasto srep, bolj podoben kravjemu kot polnemu konjskemu repu.

Barva dlake je zelo razlicna. Hrbtna proga vzdolz hrbtenice in vodoravna proga cez ramena, ki skupaj tvorita kriz, se pojavljata pri vecini sivordecih in rdecerjjavih oslov vseh pasem. Ta oznacba ni specifica za pasmo in je prisotna tudi pri posameznikih raznolikega ali neznanega porekla.

Razredi velikosti

Osle mesane pasme vcasih neformalno razvrscamo po visini. Miniaturni posamezniki stojijo pod 91 cm v vihru. Standardni osli so visoki med 91 in 137 cm. Veliki standardni presegajo 137 cm. Zivali tipa mammoth, vzrejene za pridobivanje mul, so lahko visoke 142 cm ali vec. Osel mesane pasme je lahko v kateremkoli delu tega razpona, telesna teza pa se znotraj vsakega visinskegg razreda precej razlikuje glede na gostoto kosti in gradnjo.

Osli kot vrsta so inteligentni, previdni in mocno druzabni. Te lastnosti se dosledno pojavljajo pri mesanorasnih posameznikih ne glede na poreklo. Najpogostejsa vedenjska znacilnost, ki jo opazajo izkunseni oskrbniki, je nagnjenost k ustavitvi in oceni neznane situacije, preden nadaljujejo. To pogosto napacno razlagamo kot trmogljavost, a v resnici gre za pristno oceno tveganja. Osel, ki zaupa svojemu vodniku in je bil vzgajan z mirnimi, doslednimi metodami, se bo precej manj oklevajoco premaknil skozi nove situacije kot tisti, ki tega ni bil.

Naklonjeno vedenje do znanih ljudi je pogosto pri dobro negovanih zivalih. Osli, ki imajo redne pozitivne stike z ljudmi, pogosto iscejo pozornost in uzivajo v krtacenju in strganju. Slabo ravnane ali zanemarjene zivali so lahko plazljive ali tezke za pristop, toda te vedenjske lastnosti so pridobljene, ne prirojene.

Z drugimi zivalmi se osli mesane pasme na splosno dobro razumejo z drugimi osli, konji, kozami in ovcami, ceprav morda pregnajo pse ali lisjaku podobne plenilce, kar jih dela koristne kot varuhe livestock. Individualna toleranca do psov se razlikuje in je odvisna od zgodnje izpostavljenosti.

Nekateri osli razvijejo mocnejso vez z doloceno zivaljo v druzbi in so vidno vznemirjeni ob locitvi. To je normalno oslicje vedenje in ga je treba upostevati pri nakupu, premiku ali prodaji posameznih zivali.

Osli mesane pasme so vzdrzljive zivali in jih je na splosno preprosto gojiti, ko so njihove temeljne potrebe zadovoljene. Te potrebe se na pomembne nacine razlikujejo od konj. Osli izvirajo iz pusih okolij in njihova dlaka ne odstranjuje vode ucinkovito, zato suho zavetisce za osla pomeni vec kot za mnoge konjske pasme. Prav tako so bolj nagnjeni k debelosti na bogatih pasnikih, ker njihovi prebavni sistemi ucinkovito izlusckajo hranila iz redke vlaknate krme.

Zavetisce in okolje

Osli morajo imeti dostop do suhega zavetisca ves cas, ne le pozimi. Trostransko polno zavetisce ali hlev deluje dobro, toda notranjost mora ostati suha, ker dolgotrajne mokre razmere vodijo do tezav s kopiti in koznemi tezavami. Ograja mora biti primerna za osle: osli so radovedni in vztrajni, bodecka zica pa predstavlja tveganje za poskodbe. Varno ograjen padok ali pasnik z zivaljo za druzbo je standardna osnova.

Krtacenje

Redno krtacenje odstranjuje umazanijo in ohlapno dlako ter omogoca pregled koznomisicnih tezav, ran in zaraznikov. Osli mesane pasme imajo lahko debelejso zimsko dlako kot nekatere ciste pasme, ki potrebuje cas za levitev spomladi. V tem obdobju pomaga dodatno krtacenje. Kopita je treba preveriti pri vsakem krtacenju glede nabite umazanije, gnilobe ali nenormalne rasti med obiski kovaca.

Osli so se razvili za prezivljanje na redki, suhi, vlakninasti rastlini. Njihovi prebavni sistemi so izjemno ucinkoviti pri izlusckevanju energije iz slabe krmne krme. To je ena od njihovih najvecjih prednosti kot delovnih zivali v robnih okoljih, a postane problem, ko imajo osli dostop do bogatih zmernih pasnikov ali zrnjevja. Debelost se hitro razvija in je glavni vzrok za laminitis, hiperlipidemijo in obremenitev sklepov pri udomacenih oslih.

Prehrana za vecino oslov mesane pasme v Severni Ameriki ali Evropi mora temeljiti na cistom travnem senu ali jecmenovi slami. Dostop do bujnih pasnikov mora biti omejen ali upravljan z pasno kositnico. Zrno in zito temeljecce krme navadno niso potrebni in se jim je treba izogniti, razen ce je veterinar ali konjski nutricionist ugotovil specificno pomanjkanje ali potrebo.

Voda, minerali in priboljski

Sveza, cista voda mora biti dostopna ves cas. Osli pijejo manj kot konji na enoto telesne teze, a vseeno zahtevajo dosleden dostop, dehidracija pa povecuje tveganje za koliko. Prosta solna ali mineralna liza zagotavlja natrij in mikro minerale, ki niso vedno prisotni v senu. Priboljski morajo biti obcasni in z nizko vsebnostjo sladkorja: majhen kos korenke ali pest sena deluje dobro. Kosi jabolka in sladkorno sadje je treba omejiti. Priboljski z dodano melaso ali zrnom niso primerni.

Osli kot vrsta dobro skrivajo bolezen. V divjini je kazanje slabosti vabilo za plenilce, zato osli zatrejo vedenjske znake bolecine ali bolezni, dokler stanje ni ze napredovalo. Lastniki morajo poznati vzorce normalnega hranjenja, pitja, gibanja in drze posamezne zivali, da zacutijo subtilne spremembe zgodaj. Osel, ki stoji stran od druzbe, ne je ali kaze spremenjen iztrebek, zahteva pozornost.

Osli mesane pasme imajo korist od siroke raznolikosti genskega sklada, ki lahko zmanjsa razsiriljenost nekaterih dednih motenj, povezanih z ozkimi rejskimi linijami. Kljub temu ostajajo dovzetni za s upravljanjem povezana stanja, ki prizadenejo vse domace osle.

Preventivna nega

• Obiski kovaca vsakih 6 do 10 tednov, celo leto
• Letni ali polletni zobnizdrarvniski pregledi
• Program cepljenja, dogovorjen z veterinarjem in prilagojen lokalnemu tveganju bolezni
• Upravljanje zaraznikov na podlagi stetja jajc v blatu, ne plosno odvskrbljenje
• Ocena telesnega stanja vsaj mesecno za zgodnje zaznavanje pridobivanja teze
• Karantena vsakih novih prihajajocih zivali za 3 do 4 tedne pred mesanjem z obstojecimi zivalmi
• Takojsnji stik z veterinarjem, ce osel preneha jesti, kaze hromost ali se vede nenormalno

Osli mesane pasme so inteligentni in vzgojljivi. Nove naloge se ucijo metodicno in se dobro spomnijo nauchenega, vcasih bolje kot konji. Kljucna razlika pri delu z oslom v primerjavi s konjem je oslova samozascitna previdnost. Konjev prvi instinkt pod pritiskom je pogosto beg; oslov prvi instinkt je zamrznitev in ocena. To pomeni, da prisiliti osla skozi nalogo, ki je ne razume ali se ji boji, navadno povzroci pat situacijo namesto rezultata.

Predno zahtevamo karkoli, je zgraditvev zaupanja izhodisce. Casovna predinvesticija v blizkost zivali, mirno gibanje in predvidljiv vsak stik osletu omogoci, da se vodnik ne dojema kot groznja. Iz te osnove urjenje nadaljuje s pozitivnim ojacevanjem: nagrajevanje zahtevanega vedenja z majhno poslastico, strganjem na priljubljenem mestu ali mirno pohvalo ter razdelitev vsake naloge na majhne korake, tako da je zival redko v polozaju, kjer bi odklonila.

Osnovne spretnosti upravljanja, ki jih vsak osel potrebuje, vkljucujejo sprejemanje ovratnice, vodenje brez vlecenja, mirno stoje vezano in toleranco rokovanja s kopiti vseh stiri nog. To je treba vzpostaviti zgodaj in vzdrzevati z rednim vajanjem. Osli, ki se uporabljajo za tovorjenje ali vleko, potrebujejo desenzibilizacijo na opremo, hrup in neravno teren, kar je najprimernee narediti postopoma, preden se postavljajo delovne zahteve.

Osli mesane pasme se razlikujejo po vzgojljivosti glede na svojo zgodovino. Zival z zgodovino zanemarjanja ali ostrega ravnanja zahteva vec potrpezljivosti za graditev zaupanja kot tista, ki je bila dobro ravnana od rojstva. Vecina se odziva, ce ji damo cas.

Osnovno zaporedje urjenja

1. Pristop, dotik in sprejemanje ovratnice pred uvedbo katere koli naloge
2. Vodenje na ohlapnem vodilu brez vlecenja ali zaklenjenosti
3. Mirno stoje vezano za postopno daljsa obdobja
4. Rokovanje s kopiti: dviganje vseh stiri nog, drzanje v miru
5. Vstopanje v prikolicico ali vozilo, ce je potreben prevoz
6. Uvajanje opreme (tovorni sedel, vprega ali voz) po fazah s pozitivnim ojacevanjem
7. Zemeljsko delo v razlicnih okoljih za graditev samozaupanja stran od domacega padoka

Vecina oslov mesane pasme danes je nastala iz nemenadzovane ali ohlapno nadzorovane reprodukcije, ne iz namernih vzrejnih programov. Del jih je tudi rezultat namernega krizanja med regionalnimi tipi za pridobitev zivali, primernih za specificno delo, preference po velikosti ali trzno povprasevanje.

Vzreja kateregakoli osla zahteva premislek o dolgorocni zavezi. Samice (jenny) so brejne priblizno 11 do 14 mesecev, kar je dalse od konja in eno najdaljsih med domaco zivino. Normalen izid je eno zrebe; dvojcki se pojavljajo, a so redki in nosijo visoko tveganje za oba zrebeta in samico.

Samice spolno dozorijo pri priblizno enem letu, a jih ne smemo pariti, dokler niso stare vsaj dve do tri leta in telesno zrele. Zgodnja vzreja v nezrelih samicah povecuje zaplete in lahko ogrozi dolgorocno zdravje samice. Samci (jackovi) so navadno plodni od 12 do 14 mesecev in jih je treba lociti od samic, razen ce je parjenje namerno, saj se bodo parili veckrat, ce imajo dostop.

Pogosto namerno krizanje je vzreja oslov s konji za pridobitev mul (samec osla s kobilo) ali hinijcev (zdrebec s samico osla). Oba sta neplodna in se ne razmnozujeta. Mule so zlasti cenjene kot delovne zivali zaradi svoje moci, vzdrzljivosti in varnosti na nogah. Lastnosti mul so odvisne od pasme in velikosti obeh starsev, zato so bili zgodovinsko veliki mammoth jackovi parjeni z vlecnimi kobilami za pridobivanje velikih vlecnih mul.

Za lastnike, ki ne nameravajo vzrejati, kastracij jackjev odstrani reproduktivno vedenje in olajsa upravljanje samcev. Kastirirani samci, ki se imenujejo geldingi ali johni, so na splosno mirnejsi in se lahko nastanijo z drugimi zivalmi brez locilnega upravljanja, ki ga zahtevajo nekastrirani jackji.