Sveti Bernard

Bernardinec je orjaška pasma s koreninami v zahodnih Alpah, na območju Švice in severne Italije. Odrasli psi v vihru merijo od 26 do 30 palcev, samci pa pogosto tehtajo med 140 in 180 funtov. Pasma velja za mirno, prijazno in potrpežljivo, za seboj pa ima dolgo zgodovino dela v hospicu na prelazu Veliki Sveti Bernard.

Večina bernardincev je doma umirjenih in se giba počasi ter premišljeno. Radi se tesno navežejo na ljudi, s katerimi živijo, in so praviloma potrpežljivi z otroki. Zaradi velikosti psa je pomembno, da se z vzgojo in dosledno vodenjem začne že v prvih tednih po prihodu domov.

Pasma je primerna za lastnike, ki imajo dovolj prostora, časa in potrpljenja za slinjenje ter obilno sezonsko odpadanje dlake. Bernardinec ne potrebuje veliko intenzivne telesne aktivnosti, potrebuje pa prostor za gibanje in gospodinjstvo, pripravljeno na stroške hranjenja in oskrbe orjaškega psa.

Komu je bernardinec primeren

Bernardinec se najbolje znajde v ustaljenem domu z dovolj prostora v notranjosti in na prostem za zelo velikega psa. Dobro se obnese pri družinah z otroki, ki znajo nadzorovati stike z upoštevanjem teže psa. Bodoči lastniki naj upoštevajo razmeroma kratko življenjsko dobo, redno nego dlake ter višje stroške hrane in veterinarske oskrbe, ki spremljajo orjaško pasmo.

Ime pasme izhaja iz hospica na prelazu Veliki Sveti Bernard, visokogorskega prehoda v zahodnih Alpah med Švico in Italijo. Hospic so ustanovili v 11. stoletju kot zavetišče za popotnike, redovniki pa so tam redili pse kot delovne živali. Pisni in slikovni viri o velikih hospicijskih psih segajo v konec 17. in začetek 18. stoletja.

Redovniki so pse uporabljali za več opravil: varovanje, vlečenje vozov, obračanje kuhinjskega ražnja in ogrevanje prostorov. Sčasoma so jih začeli uporabljati tudi za iskanje popotnikov, izgubljenih v globokem snegu ob prelazu. Psi so delali v skupinah in znali zaznati ljudi, zasute po neurjih, nato pa so jih vodniki izkopali in odpeljali v zavetje.

V začetku 19. stoletja je hospicijska linija zaradi ostrih zim in bolezni utrpela velike izgube. Za obnovo števila so hospicijske pse križali z drugimi velikimi pasmami, med njimi tudi z dolgodlakimi tipi. Daljša dlaka je zadrževala led in sneg, zato je na prelazu kot delovni pes prevladovala kratkodlaka različica, dolgodlake pse pa so namestili v dolinah.

Ime bernardinec je pasma dobila sredi 19. stoletja, švicarski klub pasme pa je bil ustanovljen leta 1884. Najbolj znan reševalni pes Barry, ki je v hospicu deloval v zgodnjih letih 19. stoletja, velja za najprepoznavnejšega predstavnika te linije in se pogosto omenja v opisih reševalne dediščine pasme. V Sloveniji rejo in registracijo bernardincev vodi Kinološka zveza Slovenije (KZS), krovna nacionalna kinološka organizacija.

Bernardinec je visok in močno grajen pes s širokimi, globokimi prsmi ter močnim okostjem. Glava je velika in široka, gobec kratek, stop jasno izražen, ohlapne ustnice pa botrujejo znanemu slinjenju te pasme. Oči so temne in razmeroma globoko posajene, izraz pa blag. Uhlji so srednje veliki in tesno visijo ob glavi.

Dlaka in barve

Obe varianti dlake imata enak barvni vzorec. Osnova je bela v kombinaciji z rdečo ali rjavo, mnogi psi pa imajo temno masko čez oči in uhlje. Kratka dlaka se prilega telesu in je na otip gosta. Dolga dlaka je daljša na telesu, nogah in repu, vendar ni kodrasta. Obe varianti močno odpadata, z izrazitimi sezonskimi menjavami dlake spomladi in jeseni.

Bernardinec je znan po uravnoteženem, sproščenem značaju. V hiši je običajno tih in zadovoljen, kadar počiva v bližini družine. Pasma se močno naveže na ljudi, s katerimi živi, in jih pogosto spremlja iz sobe v sobo.

Do otrok je večina bernardincev potrpežljiva in nežna, čeprav je zaradi velikosti psa stike z majhnimi otroki vedno treba nadzorovati. Do tujcev je pasma po navadi mirna in sprejemljiva, ne pa agresivna, zato po naravi ni izrazit varuh. Z drugimi hišnimi ljubljenčki bernardinec, vzgojen skupaj s psi in mačkami, praviloma živi brez težav.

Pasma ni izrazito živahna ali razdražljiva. Odrašča počasi in lahko del mladostnega vedenja ohrani tudi po prvem letu starosti. Zgodnja in dosledna socializacija pomaga, da orjaški pes odraste v obvladljivega odraslega psa.

Nega dlake

• Dlako krtačite večkrat tedensko, med sezonskim odpadanjem spomladi in jeseni pa vsak dan.
• Redno obrišite ustnice in gube na gobcu, da omejite slinjenje in ohranite čisto kožo.
• Uhlje tedensko preglejte in očistite, saj previsnjeni uhlji zadržujejo vlago.
• Krempeljce skrajšajte vsakih nekaj tednov, zobe pa krtačite večkrat tedensko.
• Kopajte po potrebi, običajno vsakih en do dva meseca, odvisno od aktivnosti psa.

Gibanje

• Zagotovite zmerno dnevno gibanje, na primer dva sprehoda po 20 do 30 minut.
• Dokler je pes še v rasti, se izogibajte tekanju, skakanju in stopnicam, da zaščitite sklepe, ki se še razvijajo.
• V vročem vremenu aktivnost omejite, saj se pasma hitro pregreje.
• Psu omogočite gibanje v njegovem lastnem tempu namesto intenzivnih vadb.

Bivalno okolje

Bernardincu najbolj ustreza dom s prostorom v notranjosti in dostopom do varnega zunanjega prostora. Pasma dobro prenaša mraz, v vročini pa se hitro znajde v težavah, zato je poleti pomemben hladen, senčen in dobro prezračen prostor. Slovensko alpsko podnebje s hladnimi zimami je razmeroma blizu razmeram, na kakršne je pasma navajena iz švicarskih Alp, kjer je nastala, kar ji pri nas olajša prilagajanje. Kljub svoji velikosti gre za psa, ki sodi v hišo, in ga ni priporočljivo dlje časa puščati samega zunaj.

Bernardinec potrebuje popolno in uravnoteženo hrano, namenjeno velikim ali orjaškim pasmam. V obdobju rasti hrana za mladiče velikih pasem z nadzorovano vsebnostjo kalcija in energije omogoča počasnejšo, enakomernejšo rast, kar varuje sklepe. Količina hrane za odraslega psa je odvisna od teže, starosti in aktivnosti, zato jo je treba prilagajati tako, da pes ohranja zdravo telesno kondicijo. Pri tej pasmi je običajna praksa hranjenje z dvema obrokoma na dan namesto z enim velikim obrokom.

Priboljški in prehranska dopolnila

Priboljški naj predstavljajo le majhen delež dnevnega vnosa kalorij, saj odvečna teža dodatno obremenjuje sklepe orjaškega psa. Sveža voda naj bo psu vedno na voljo. O morebitnih dodatkih za sklepe ali drugih prehranskih dopolnilih se posvetujte z veterinarjem, saj uravnotežena popolna hrana običajno pokrije potrebe zdravega psa.

Bernardinec ima povprečno življenjsko dobo 8 do 10 let, kar je za orjaško pasmo običajno. Glavne zdravstvene težave so povezane z velikostjo in hitro rastjo, med njimi motnje sklepov ter tveganje za razširitev in zasuk želodca, znan tudi kot bloat. Odgovorni vzrejevalci pri plemenskih psih preverjajo kolke, komolce, srce in oči.

Preventivna oskrba

• Psa vzdržujte vitkega in zdrave telesne teže, da razbremenite sklepe in srce.
• Hranite z odmerjenimi obroki in se izogibajte naporni telesni aktivnosti takoj po hranjenju, da zmanjšate tveganje za bloat.
• Redno cepite psa in izvajajte zaščito proti zajedavcem.
• Načrtujte redne veterinarske preglede, v starosti pa še pogostejše.
• Pri vzrejevalcu povprašajte po rezultatih zdravstvenih pregledov staršev.

Bernardinec je na splošno pripravljen sodelovati in se dobro odziva na mirno, dosledno vodenje. Odrašča lahko počasneje kot mnoge druge pasme, zato je v prvem letu ali dveh potrebna potrpežljivost. Ker je odrasel pes zelo velik in močan, je treba osnovno vedenje, na primer hojo na ohlapnem povodcu in izogibanje skakanju na ljudi, naučiti že v mladosti, dokler je psa še lahko obvladati. Najbolje delujejo metode, ki temeljijo na nagrajevanju, saj se pasma slabo odziva na grobo ravnanje.

Osnove šolanja

1. Zgodaj začnite s socializacijo in mladiča seznanite z ljudmi, kraji in drugimi živalmi.
2. Naučite ga prepoznavanja imena in zanesljivega priklica.
3. Hojo na ohlapnem povodcu vadite, preden pes doseže polno težo.
4. Sedi, leži in ostani vadite v kratkih, rednih vajah.
5. Skakanje na ljudi in grizljanje odvračajte že od začetka.
6. Vadite mirno vedenje pri vratih, med hranjenjem in ob obiskih.

Bernardinci telesno dozorijo pozneje kot manjše pasme, zato odgovorni vzrejevalci s parjenjem počakajo, dokler psi niso povsem odrasli in zdravstveno pregledani. Brejost pri psih traja približno 63 dni. Pasma navadno koti številne mladiče, pri orjaških pasmah pa je skotitev lahko tvegana, zato je veterinarska pomoč ob porodu priporočljiva.

Novorojeni mladiči hitro rastejo in pridobivajo na teži, zato sta zgodnja prehrana in čisto, toplo skotno gnezdo pomembna. Plemenske pse je treba pregledati glede displazije kolkov in komolcev, srčnih bolezni in očesnih bolezni, vzrejevalci pa naj bodo odkriti glede rezultatov staršev. Zaradi velikosti pasme in razmeroma kratke življenjske dobe je skrbna izbira za zdravje in značaj še posebej pomembna.

Kako registrirati psa pasme Sveti Bernard v Sloveniji

Vpišite ime psa pasme Sveti Bernard, datum rojstva in ostro fotografijo, dodajte svojo telefonsko številko in shranite. To je vse, in nikoli nič ne stane. Registracija psa deluje s čipom ali brez njega.

Petnajst številk pod kožo psa pasme Sveti Bernard pokaže na vas šele takrat, ko to pove register. Naj pove brezplačno: zapis pri United Pet Club nikoli ne poteče, sprejme vsak čip in vsaka sprememba podatkov je brezplačna. Registracija mikročipa najprej, račun takoj zatem.