Havanezer

Havanezar je pasma malih psov, ki se je razvila na Kubi, kjer je postal nacionalni pes otoka in stalnica v tamkajšnjih domovih. Odrasli psi so majhni, tehtajo približno od 3 do 6 kilogramov, imajo dolgo in mehko dvojno dlako. Pasma ni bila nikoli namenjena delu, temveč družbi, zato je večina njene zgodovine povezana z življenjem v hiši, ob ljudeh.

Značaj je tisto, kar havanezarja najbolj zaznamuje. Gre za družabnega psa, navezanega na ljudi, ki ga opisujejo kot prijaznega, igrivega in razumnega. Rad sledi družinskim članom iz sobe v sobo in se tesno naveže na gospodinjstvo. Prav ta navezanost pomeni, da havanezar slabo prenaša dolgotrajno samoto.

Dlaka pritegne pozornost, a zahteva redno nego. Lastniki se odločijo bodisi za redno krtačenje cele dlake bodisi za krajšo pasjo pričesko. Havanezar živi običajno od 14 do 16 let, kar pomeni dolgoročno zavezo za vsako družino, ki se odloči zanj.

Za koga je primeren

Havanezar ustreza ljudem, ki si želijo majhnega, družabnega psa in mu lahko namenijo vsakodnevno družbo. Dobro se znajde tako v stanovanju kot v hiši, ob pravilnem uvajanju pa se ujame z otroki in drugimi hišnimi ljubljenčki. Ni primerna izbira za gospodinjstva, kjer je nihče doma večino dneva, saj samota psa pogosto vznemiri. Kdor razmišlja o havanezarju, naj upošteva tudi negovanje dlake, ki jo pasma zahteva.

Koreni havanezarja segajo k majhnim pasjim pasmam iz družine bišonov, ki so na Kubo prispele v času evropskega naseljevanja in trgovanja. Te drobne pse so s seboj prinesli popotniki in priseljenci iz sredozemskega prostora, na otoku pa so se skozi generacije razvili v poseben tip, prilagojen tamkajšnjemu podnebju in vlogi hišnega spremljevalca.

Ime je pasma dobila po Havani, glavnem mestu Kube. Že v 19. stoletju so bili majhni beli in kremni psi razširjeni po kubanskih domovih, zlasti med premožnejšimi družinami, in postali tesno povezani s podobo otoka. Sčasoma je havanezar veljal za nacionalnega psa Kube.

Politični pretresi na Kubi sredi 20. stoletja so mnoge družine razgnali po svetu, nekatere pa so s seboj vzele tudi svoje pse. Manjše število havanezarjev je tako prispelo v Združene države Amerike. Tamkajšnji vzreditelji so na podlagi teh psov znova zgradili populacijo zunaj Kube, ta majhna skupina pa predstavlja temelj sodobne pasme.

Iz te maloštevilne osnove se je havanezar razširil po Severni Ameriki in Evropi kot pes spremljevalec. Večje kinološke zveze so ga priznale v drugi polovici 20. stoletja, zanimanje zanj pa od takrat stalno narašča. Tudi pri nas je pasma priznana pri Kinološki zvezi Slovenije (KZS), danes pa ostaja predvsem hišni ljubljenček, ne delovni pes.

Havanezar je majhen, a čvrsto grajen, telo pa je nekoliko daljše, kot je pes visok. Pokriva ga dolga, mehka dvojna dlaka, rep pa nosi v loku nad hrbtom, prekrit z dlako podobno peresom. Izraz je buden in prijazen, oči temne, uhlji viseči in poraščeni z dlako. Gibanje je prožno in živahno, kar nekateri opisi navajajo kot posebnost pasme.

Dlaka in barve

Dlaka je najbolj prepoznavna lastnost pasme. Sestavljena je iz dveh plasti, na otip mehka, njena struktura pa sega od valovite do rahlo kodraste. Nestrižena zraste dolga in razvihrana, mnogo lastnikov pa jo raje vzdržuje krajšo, ker je tako lažje za nego. Standard pasme dopušča vse barve in kombinacije, zato srečamo dlako v beli, kremni, zlati, črni, srebrni in sobolji barvi ter v številnih pisanih in lisastih vzorcih. Barva se lahko med odraščanjem tudi spremeni, tako da se odrasel pes obarva drugače, kot je bil obarvan kot mladiček.

Havanezar je predvsem pes spremljevalec, kar se pozna tudi na njegovem značaju. Je čustveno navezan na ljudi, s svojo družino zgradi tesno vez in rad ostaja v njihovi bližini skozi ves dan. Igriv ostaja tudi v odrasli dobi, rad se igra in uživa v pozornosti.

Z družino je topel in zanesljiv, pri otrocih, ki z njim ravnajo nežno, pa se navadno dobro znajde. Do tujcev je praviloma bolj družaben kot sumničav in jih pogosto pozdravi z zanimanjem. Prav tako se večinoma dobro ujame z drugimi psi in mačkami, zlasti če je bil zgodaj socializiran.

Ob tej navezanosti pa je havanezar občutljiv na samoto. Če ostane dolgo sam, lahko postane tesnoben, laja ali se vede uničevalno. Pasma je lahko precej glasna in opozarja na dogajanje okoli doma, pri tem pa običajno ne kaže agresije. Zgodnja socializacija in stalna družba pomagata, da pride do izraza njegova prijazna narava.

Nega dlake

• Celo dlako krtačite nekajkrat tedensko, pri daljši dlaki pa vsak dan, da preprečite zapletanje in vozle
• Če je nega polne dlake prezahtevna, razmislite o krajši pasji pričeski, kar izbere veliko lastnikov
• Kopajte po potrebi, običajno vsakih nekaj tednov, dlako pa nato temeljito posušite
• Uhlje, ki visijo in zadržujejo vlago, redno pregledujte in nežno čistite
• Redno strizite krempljčke ter urejajte dlako okoli oči in tačk

Gibanje

• Zagotovite zmerno vsakodnevno aktivnost, na primer sprehod ali dva in igro v notranjih prostorih
• Večini odraslih psov zadostuje približno 30 minut gibanja na dan
• Z igro in kratkimi vajami urjenja poskrbite tudi za miselno zaposlitev
• V vročem vremenu se izogibajte prenaporu, saj je pes majhen in dlakav

Bivalno okolje

Havanezar se dobro znajde v stanovanju ali manjši hiši in ne potrebuje vrta. Kar najbolj potrebuje, je družba. Pasma cveti, kadar preživlja čas s svojimi ljudmi, in trpi, če je dolgo prepuščena sama sebi. Bolje se znajde v gospodinjstvu, kjer je večino dneva nekdo doma, kar velja tudi za marsikatero slovensko celinsko ali alpsko regijo s hladnejšimi zimami, kjer pes tako ali tako preživi več časa v notranjih prostorih.

Havanezarju ustreza polnovredna, uravnotežena hrana, prilagojena njegovi velikosti in življenjskemu obdobju. Male in pritlikave pasme imajo koristi od hrane z ustrezno majhnimi kroglicami in energijsko vrednostjo, prilagojeno njihovim potrebam. Ker gre za majhnega psa, so obroki skromni, že majhne napake pri hranjenju pa lahko sčasoma pripeljejo do prekomerne teže. Hrano raje odmerjajte, kot da jo ima pes ves čas na voljo, količino pa prilagodite posameznemu psu glede na njegovo aktivnost in telesno kondicijo.

Priboljški in prehranska dopolnila

Priboljške uporabljajte varčno, najbolje pri urjenju, in jih vštejte v dnevni vnos kalorij. Sveža voda naj bo psu ves čas na voljo. Pes na popolni komercialni krmi navadno ne potrebuje dodatnih prehranskih dopolnil; uvedite jih le po nasvetu veterinarja, ki lahko presodi, ali konkreten pes tako dopolnilo dejansko potrebuje.

Havanezar velja za zdravo pasmo in enega izmed dlje živečih psov, saj v povprečju doživi 14 do 16 let. Tako kot pri vseh čistopasemskih psih se tudi pri njem nekoliko pogosteje pojavljajo določene bolezni. Odgovorni vzreditelji zato plemenske živali pregledajo glede znanih dednih obolenj, kar tveganje zmanjša, ne odpravi pa ga povsem.

Preventivna oskrba

• Redno obiskujte veterinarja in poskrbite za osnovna cepljenja
• Skrbite za ustno higieno z rednim ščetkanjem zob in po potrebi profesionalnim čiščenjem
• Vzdržujte zdravo telesno težo, da razbremenite sklepe
• Redno pregledujte in čistite ušesa, da vnetja odkrijete pravočasno
• Uporabljajte zaščito pred zajedavci, prilagojeno razmeram v vašem okolju
• Mladiča izbirajte pri vzreditelju, ki plemenske živali pregleduje glede oči in sklepov

Havanezar je bister in pozoren na svoje ljudi, zato se rad in hitro uči. Najbolje se odziva na metode z nagrajevanjem in na kratke, sproščene vaje. Gre za občutljivega psa, zato ostri popravki pogosto naredijo več škode kot koristi in lahko psa ustrahujejo. Zgodnja socializacija z ljudmi, kraji in drugimi živalmi je temelj za samozavestnega, prijaznega odraslega psa, kakršnega pasma slovi. Učenje čistoče lahko traja dlje, kar je pri malih pasmah pogosto, zato pomaga dosleden urnik.

Osnove

1. Z socializacijo in nežnim rokovanjem začnite že v mladičevi dobi
2. Uvedite stalen urnik za učenje čistoče, s pogostimi izhodi ven in pohvalo ob uspehu
3. Osnovne ukaze, kot so sedi, k meni in ostani, učite s hrano in igro kot nagrado
4. Čas, ko pes ostane sam, podaljšujte postopno, da preprečite tesnobo ob ločitvi
5. Vadite v kratkih, pogostih sejah in vsako zaključite z uspehom
6. Šolanje in miselno spodbudo nadaljujte tudi v odrasli dobi, da ohranite psa razgibanega

Vzreja havanezarja terja načrtovanje in zdravstvene preglede. Samice morajo biti pred parjenjem telesno zrele, praviloma ne pred drugo gonitvijo, idealno pri starosti okoli enega do dveh let, ko je mogoče opraviti tudi vsa potrebna zdravstvena testiranja. Odgovorni vzreditelji pse pred parjenjem preverijo glede znanih očesnih in sklepnih bolezni te pasme.

Brejost pri psih traja približno 63 dni od oploditve. Legla pri havanezarjih so navadno majhna, pogosto med enim in devetimi mladiči, manjša legla pa so pri pritlikavi pasmi pogostejša. Skotitev je treba spremljati, ob prvem znaku zapletov pa se posvetovati z veterinarjem.

Novorojeni mladiči so v prvih tednih povsem odvisni od matere, tako za toploto kot za hrano. Odstavljanje se običajno začne pri starosti treh do štirih tednov, mladiči pa ostanejo pri materi in leglu do približno osmega tedna starosti, kar je obdobje, ključno za zgodnjo socializacijo. Zgodnje, nežno rokovanje z mladiči postavi temelje za družaben značaj, po katerem je pasma znana.

Kako registrirati psa pasme Havanezer v Sloveniji

Čitalnik v zavetišču je vreden toliko kot register, ki mu odgovori. Dajte psu pasme Havanezer takega, ki odgovori vedno: brezplačna kartica s fotografijo, podatki in vašo številko, dosegljiva iz vsake države, vse pasje življenje. Registracija se opravi enkrat in ostane.

Petnajst številk pod kožo psa pasme Havanezer pokaže na vas šele takrat, ko to pove register. Naj pove brezplačno: zapis pri United Pet Club nikoli ne poteče, sprejme vsak čip in vsaka sprememba podatkov je brezplačna. Registracija mikročipa najprej, račun takoj zatem.