Hamiltonov gonič

Hamiltonstovare je srednje velik gonič s Švedske, vzgojen za sledenje zajcem in lisicam po snegu in gozdnem terenu. Dela sam, ne v čoporu. Sledi vonju divjadi in med lovom oglaša, da lovec ve, kje je gonja. Pasma nosi trobarvno dlako, značilno za več evropskih goničev: črno, rjavo in belo v prepoznavnem vzorcu.

Zunaj lova je hamiltonstovare dobrodušen in navezan na družino. V gospodinjstvu se hitro udomači in vzpostavi tesno vez z ljudmi, s katerimi živi. Pasma je živahna in pozorna, z vzdržljivostjo, kakršno pričakujemo od lovskega goniča, zato ustreza lastnikom, ki ji lahko ponudijo dnevno gibanje in nalogo, ki zaposli njen um.

Pes združuje dve plati, na kateri naj bodo lastniki pripravljeni: doma je miren in preprost spremljevalec, zunaj pa vztrajen sledilec vonjalnih sledi. Pomembna sta varno ograjeno območje in zanesljiv priklic, saj gonič na sledi hitro postane osredotočen le na vonj.

Komu je pasma primerna

Hamiltonstovare ustreza aktivnemu gospodinjstvu, ki mu lahko ponudi dolge dnevne sprehode, tek ali vohalno delo. Doma je vzgojen in miren, potrebuje pa iztok za energijo in vonj. Lastniki, ki hodijo v hribe, tečejo ali lovijo, bodo v njem našli zanesljivega partnerja. Kdor ima malo časa za gibanje ali doma proste male živali, naj pred odločitvijo pretehta močan plenilski nagon pasme.

Pasma nosi ime po grofu Adolfu Patricku Hamiltonu, enemu od ustanoviteljev švedskega kinološkega kluba, ki je tip pasme razvil konec devetnajstega stoletja. Njegov cilj je bil gonič, ki bi lovil zajce in lisice po švedskem terenu in prenesel mraz.

Pri gradnji pasme je Hamilton uporabil uvožene gonične pse, med njimi angleške foxhounde in več nemških pasem goničev. S ciljno izbranim križanjem je nastal trobarvni pes z vohom, glasom in vzdržljivostjo za sledenje divjadi sam, ne v čoporu. Tak način lova je bil takrat na Švedskem običajen.

Hamiltonstovare so javnosti prvič predstavili na razstavi psov v Stockholmu leta 1886, kjer je nastopil pod starejšim imenom, preden so ga preimenovali v čast svojemu ustvarjalcu. Pozneje je postal eden pogostejših lovskih goničev na Švedskem.

V domovini ostaja predvsem delovni gonič, cenjen zaradi sposobnosti sledenja, ob tem pa je prisoten tudi kot spremljevalni pes. Zunaj Skandinavije je manj razširjen, priznavajo pa ga večje kinološke organizacije; v Sloveniji zanj skrbi Kinološka zveza Slovenije (KZS), ki vodi tudi rodovniško evidenco.

Hamiltonstovare je pravokotno grajen, uravnotežen gonič, zgrajen za vzdržljivost, ne za hitrost. Ima razmeroma dolgo glavo, črn nos in temno rjave oči z mirnim izrazom. Ušesa so nastavljena visoko, visijo tesno ob licih in so zmerne dolžine. Rep nosi približno v liniji s hrbtom.

Dlaka in barve

Dlaka je kratka in tesno prilega telesu, podlanka pa je odporna na vreme in se pozimi zgosti. Značilen je trobarven vzorec: zgornji del vratu, hrbet in boki so črni, na glavi in nogah so rjave lise, bela barva pa se pojavi na gobcu, kot lisa na čelu, na vratu, prsih, stopalih in konici repa. Črno sedlo naj bo jasno omejeno, ne pegasto. Dvojna dlaka izvira iz švedskih razmer in dobro prenaša mraz ter vlago. Podobne zime pozna tudi slovensko celinsko in alpsko podnebje.

Hamiltonstovare je znan po uravnoteženem značaju ter prijaznem, dobrodušnem vedenju. Z lastno družino je navezan in miren, z otroki pa se praviloma dobro razume, če z njimi odrašča. Ni tipičen varuh doma; večina primerkov je družabnih do ljudi in tujce pozdravi mirno, ne nezaupljivo.

Do drugih psov je pasma običajno prijateljska. Tako lastnost pričakujemo pri goniču, vzgojenem za delo blizu ljudi in živine. Pri majhnih hišnih ljubljenčkih je drugače. Pasma ima močan plenilski nagon, izoblikovan za lov na zajce in lisice, zato je mačke in male živali treba uvajati previdno in stike nadzorovati.

Hamiltonstovare je pozoren in rad oglaša glas. Na sledi z glasom opozarja lovca, doma pa lahko zalaja, če ga kaj pritegne. Dolgčas lahko privede do oglašanja in nemira, zato pasma najbolje uspeva ob rednem gibanju in miselnih izzivih. Je inteligenten, a samostojen, saj so ga vzgojili za samostojen lov in odločanje na podlagi vonja.

Urejanje dlake

• Enkrat tedensko krtačite s ščetino ali rokavico za nego, da odstranite odvečne dlake in porazdelite kožno mast.
• Ob sezonski menjavi dlake pričakujte močnejše linjanje, ko pomaga pogostejše krtačenje.
• Kopajte le, kadar je pes umazan; kratka dlaka posušeno blato zlahka otrese.
• Redno pregledujte viseča ušesa in jih po potrebi očistite, saj v njih zastaja vlaga.
• Vsakih nekaj tednov skrajšajte kremplje in večkrat tedensko umivajte zobe.

Gibanje

• Zagotovite vsaj eno do dve uri dejavnosti na dan, razdeljeni na sprehode in prosti tek.
• Ponudite vohalne igre, sledenje ali iskanje sledi, da pes uporablja nos in se utrudi tudi miselno.
• V odprtem terenu naj bo pes na povodcu ali v ograjenem prostoru, ker lahko vonj preglasi priklic.
• Zanesljiv priklic gradite že zgodaj in ga dosledno nagrajujte.

Okolje

Hamiltonstovare se bolje prilagodi hiši z varno ograjenim vrtom kot življenju v stanovanju, predvsem zaradi potreb po gibanju in nagnjenosti k oglašanju. Dvojna dlaka izvira iz švedskih razmer in dobro prenaša mraz. Podobne zime pozna tudi slovensko celinsko in alpsko podnebje. Pes naj ima kljub temu zavetje in naj dlje časa ne ostaja zunaj sam. Najbolje se počuti blizu družine, z dnevnim dostopom na prosto.

Hamiltonstovare potrebuje popolno in uravnoteženo prehrano, primerno za srednje velikega aktivnega psa. Delovni psi ali tisti z veliko gibanja potrebujejo več hrane kot spremljevalci z lažjim urnikom, zato naj se količina obroka ravna po telesni kondiciji psa in ne po fiksnem številu. Rebra naj bodo otipljiva, a ne vidna, pas pa naj bo od zgoraj jasno viden. Količino prilagajajte glede na težo, starost in raven dejavnosti.

Priboljški in dodatki

Priboljški naj ne presegajo približno deset odstotkov dnevnih kalorij. To je pomembno pri goniču, ki ga med vohalnim treningom najbolj motivira hrana. Med vadbo uporabljajte majhne, energijsko revne nagrade in jih odštejte od obroka. Popolna komercialna hrana običajno pokrije vse hranilne potrebe brez dodatkov; pred dodajanjem izdelkov za sklepe, kožo ali drugih dodatkov se posvetujte z veterinarjem in poskrbite, da ima pes vedno na voljo svežo vodo.

Hamiltonstovare velja za trdno in zdravo pasmo brez daljšega seznama pasemsko specifičnih obolenj. Ob dobri negi običajno živi 12 do 15 let. Tako kot pri mnogih srednje velikih psih so glavne skrbi splošne narave in ne značilne le za to pasmo; odgovorna vzreja in redna veterinarska oskrba pripomoreta k zdravi populaciji. Viseča ušesa potrebujejo pozornost, ker lahko zadržujejo vlago in povzročijo vnetje.

Preventivna nega

• Skrbite za redna cepljenja in zaščito pred zajedavci (bolhe, klopi, gliste).
• Redno pregledujte in čistite ušesa, še posebej po sprehodih v dežju.
• Vzdržujte zdravo telesno težo z odmerjenimi obroki in dnevnim gibanjem.
• Načrtujte letne veterinarske preglede, pri starejših psih pogosteje.
• Redno umivajte zobe, da podprete ustno zdravje.

Hamiltonstovare je bister pes, a so ga vzgojili za samostojen lov in sledenje vonju. Zato je bolj samosvoj kot pasme, ki so osredotočene na ugajanje lastniku. Šolanje deluje najbolje, kadar je dosledno, potrpežljivo in nagrajevalno. Kratke, raznolike vaje obdržijo pozornost psa bolje kot dolge ponavljajoče se vaje. Posebno pozornost zahteva priklic, saj gonič, osredotočen na vonj, lahko prezre ukaze; učite ga že v času mladička in ga nato dosledno utrjujte. Zgodnja socializacija z ljudmi, drugimi psi in domačimi živalmi pomaga, da pasma odraste v umirjenega odraslega psa.

Osnove

1. Že v času mladička začnite s socializacijo in nežnim ravnanjem.
2. Pred zahtevnejšimi veščinami naučite psa odzivanja na ime in pozornosti.
3. Zanesljiv priklic gradite z visoko vrednimi nagradami v okolju z malo motečih dejavnikov, nato postopoma dodajajte motnje.
4. Vadite hojo na povodcu, da obvladate vlečenje za vonjem.
5. Dodajte vohalne igre ali sledenje, da usmerite naravni nagon pasme.
6. Vaje naj bodo kratke, končajte jih z uspehom in jih ponavljajte vsak dan.

Psice hamiltonstovare naj se parijo šele, ko so telesno in duševno zrele, običajno po prvem letu starosti in pogosto šele v drugem letu. Tako kot pri večini psov brejost traja približno 63 dni od parjenja. Velikost legla je značilna za srednje veliko pasmo, običajno šest do osem mladičev, čeprav se med posameznimi psicami razlikuje.

Odgovorni vzreditelji izbirajo za uravnotežen značaj in delovne sposobnosti pasme ter pred parjenjem preverijo splošno zdravje plemenskih živali, tudi stanje kolkov. Mladiči naj ostanejo z materjo in sorojenci do približno osmega tedna starosti. Tako obdobje podpira zgodnjo socializacijo. Vzreja mladičev vključuje postopno odstavitev, zgodnje navajanje na dotik, spoznavanje domačih zvokov in prizorov ter začetek navajanja na stranišče in na bivanje v kletki. Bodoči lastniki naj iščejo vzreditelje, ki legla vzgajajo v domačem okolju in ponudijo podatke o zdravju ter značaju staršev.

Kako registrirati psa pasme Hamiltonov gonič v Sloveniji

V Sloveniji mora biti vsak pes čipiran in vpisan v Centralni register psov, preden dopolni tri mesece ali odide k novemu lastniku; to velja tudi za psa pasme Hamiltonov gonič. Uradni register pa deluje predvsem doma. Brezplačni profil United Pet Club poskrbi za preostanek sveta: vaši kontakti spremljajo psa povsod. Registrirajte psa v nekaj minutah.

Petnajst številk pod kožo psa pasme Hamiltonov gonič pokaže na vas šele takrat, ko to pove register. Naj pove brezplačno: zapis pri United Pet Club nikoli ne poteče, sprejme vsak čip in vsaka sprememba podatkov je brezplačna. Registracija mikročipa najprej, račun takoj zatem.