Svilenka

Svilnata kokoš je majhna okrasna pasma, znana po puhastem perju, ki je bolj podobno kožuhu ali puhu kot navadnemu perju. Peresom manjkajo kaveljčki, ki sicer držijo pero skupaj, zato ostane pahljača perja razrahljana in svilnata. Prav to peresu daje značilen mehak videz in tudi ime pasme.

V večini regij gojijo svilnato kokoš kot pritlikavko, v nekaterih delih Azije pa obstajajo tudi večje, standardne različice. Poleg posebnega perja ima pasma še druge nenavadne telesne lastnosti: črno kožo in kosti, modre uhlje ter pet prstov na vsaki nogi namesto običajnih štirih. Te lastnosti svilnato kokoš ločijo od večine drugih pasem kokoši.

Pasmo gojijo predvsem zaradi okrasnosti, druženja in zanesljive nagnjenosti k valjenju. Kokoši svilnate pasme rade sedijo na jajcih in jih pogosto uporabljajo za valjenje in vzrejo jajc drugih vrst perutnine, tudi rac in pernate divjadi. Slabo letijo in ostajajo blizu tal, zato jih je lažje zadržati na omejenem prostoru kot marsikatero bolj živahno pasmo.

Komu je primerna

Svilnata kokoš je primerna za rejce, ki si želijo krotko, nizko leteče kokoš, ki prenaša dotikanje in stik s človekom. Zaradi mirnega značaja je pogosta izbira za družine z otroki in za začetnike v reji perutnine. Cenijo jo tudi tisti, ki potrebujejo zanesljivo valilno kokoš za valjenje jajc. Pasma znese skromno število majhnih jajc, zato ni dobra izbira za rejce, ki jim gre predvsem za pridelavo jajc ali mesa.

Svilnata kokoš izvira iz starodavne Kitajske, kjer so kokoši s kožuhu podobnim perjem redili že mnogo stoletij. Pasma velja za eno najstarejših znanih vrst kokoši, zgodnji opisi pa kot njeno verjetno domovino navajajo južno in vzhodno Kitajsko.

Raziskovalec Marko Polo naj bi konec trinajstega stoletja med potovanji po Aziji prvi omenil kokoš z dlakastim perjem. V svojem zapisu je opisal ptico z laskastim perjem, kar večina zgodovinarjev razume kot navedbo svilnate kokoši ali njej sorodne pasme.

V naslednjih stoletjih se je pasma po morskih in kopenskih trgovskih poteh širila proti zahodu. Ko je prispela v Evropo, je nenavadno perje nekatere prodajalce spodbudilo k izmišljenim trditvam, da gre za križanca med kokošjo in zajcem. Te zgodbe niso bile resnične, kažejo pa, kako tuj se je kožuh zdel ljudem, ki takšnega perja še niso poznali.

Leta 1874 je Ameriško perutninsko združenje (American Poultry Association) svilnato kokoš uradno priznalo in ji določilo standard v Združenih državah. Danes to pasmo gojijo in razstavljajo po vsem svetu, priljubljena pa ostaja tako na razstavah kot na vrtovih ljubiteljev.

Telo svilnate kokoši je zaobljeno in kompaktno, prekrito s perjem, ki spominja na kožuh ali puh. Ker peresom manjkajo kaveljčki, ki bi sicer držali brado peresa skupaj, ostane perje po vsem telesu razrahljano in puhasto. Na glavi ima ptica zaobljen čop iz peres, mnoge živali pa imajo tudi majhno bradico in zalizce ob licih.

Noge so kratke in operjene, vsaka noga pa ima pet prstov namesto običajnih štirih. Pod belim ali obarvanim perjem sta koža in kosti temno sivi do črni, kar povzroča dodaten pigment v tkivu. Uhlji so turkizno modri, greben pa je temen in širok, ne pa značilno rdeč enojni greben.

Perje in barve

Bela je najpogostejša in najbolj znana barva, pasma pa se pojavlja tudi v več priznanih odtenkih, med drugim črni, modri, rjavkasti, jerebičasti, sivi in marmorirani. Perje mora ostati suho in čisto, da obdrži obliko, saj razrahljano perje vode ne odbija tako kot navadno perje. Čop lahko zraste tako dolg, da omejuje vid, zato nekateri rejci perje okoli oči postrižejo, da žival lažje vidi.

Svilnata kokoš je ena najbolj krotkih pasem kokoši. Ptice so mirne, prijazne in redko zapadejo v paniko, mnoge pa prenesejo tudi, da jih rejec vzame v naročje. Prav ta uravnovešen značaj je glavni razlog, da pasmo priporočajo družinam z otroki in rejcem, ki si želijo tesnega stika s svojimi pticami.

Do ljudi so svilnate kokoši zaupljive in pogosto sledijo rejcu po ograjenem prostoru. Med drugimi kokošmi so navadno nižje v hierarhiji jate, ker so nežne in se ne branijo z mahanjem s perutmi. Zato najbolje uspevajo v mirnih, mešanih jatah, ne pa ob velikih ali agresivnih pasmah, ki jih lahko trpinčijo.

Kokoši so izrazito nagnjene k valjenju in dolgo sedijo na jajcih, včasih do te mere, da jih je treba za hranjenje in pitje pregnati z gnezda. Ta vdanost jih naredi za odlične naravne matere, hkrati pa zmanjša število jajc, ki jih znesejo čez leto. Petelini so večinoma mirnega značaja, čeprav se posamezniki razlikujejo.

Svilnata kokoš ni zahtevna za rejo, vendar njeno razrahljano perje potrebuje več pozornosti kot perje navadne kokoši. Perje ne odbija vode, zato se ptice v dežju hitro premočijo in ohladijo, zato morajo imeti vedno na voljo suho zavetje.

Nega perja

• Preverite čop in po potrebi postrizite perje okoli oči, če ovira vid
• Območje okoli kloake naj bo čisto, saj se iztrebki lahko zalepijo v puhasto perje
• Operjene noge redno pregledujte zaradi blatnih grudic in pršic
• Kopajte le, kadar je nujno, in žival pred vrnitvijo na prosto povsem posušite
• Bodite pozorni na zunanje parazite, ki se zlahka skrijejo v gostem perju

Gibanje

• Zagotovite varno ograjeno površino za dnevno brskanje in grebenje po tleh
• Gredi naj bodo nizke, saj svilnate kokoši ne letijo in ne marajo visokih gredi
• Omogočite nadzorovano prosto gibanje tam, kjer je mogoče obvladovati plenilce
• Ponudite prostor za kopanje v prahu, ki koristi koži in perju

Okolje

Pasmi ustreza suh, pred prepihom zaščiten kokošnjak z nizkimi gredmi ali steljo na tleh. Ker svilnate kokoši ne letijo, ograja ni nujno visoka, mora pa biti varna pred plenilci, saj so ptice lahek plen in ne morejo pobegniti navzgor. Največjo nevarnost predstavljajo mokra in blatna tla, zato dobro odvodnjavanje in pokrit izpust pripomoreta k ohranjanju perja v dobrem stanju.

Svilnate kokoši jedo običajno perutninsko krmo, ki temelji na popolni tovarniški mešanici. Piščanci potrebujejo štarter v obliki drobljenca, mladice preidejo na krmo za rastoče živali, nesnice pa potrebujejo krmo za nesnice z dodanim kalcijem za tvorbo lupine. Vedno mora biti na voljo netopni griž, s katerim ptice v želodcu meljejo hrano, prav tako pa sveža čista voda. Ker se perje okoli obraza pri krmilniku in pojilniku lahko zmoči, plitvi pojilniki ali pojilniki z zapiralnim ventilom pomagajo ohranjati čop suh.

Poslastice in dodatki

Poslastice naj predstavljajo le majhen del prehrane, približno desetino ali manj. Primerne so listnata zelenjava, mokci ter manjše količine sadja ali zelenjave. Zdrobljene ostrigine lupine, ponujene ločeno, nesnicam pomagajo ohranjati kakovost lupine. Nenadne spremembe krme lahko vplivajo na prebavo, zato vsako novo hrano uvajajte postopoma.

Svilnate kokoši so razmeroma odporne ptice, ki ob dobri nastanitvi in prehrani običajno živijo 7 do 9 let. Njihova posebna zgradba telesa prinaša nekaj tveganj, značilnih za pasmo. Čop leži nad lobanjo in lahko prikrije poškodbo očesa, pri nekaterih linijah pa ima lobanja pod čopom majhno odprtino, zaradi katere je možgan bolj izpostavljen udarcem. Gosto, kožuhu podobno perje in operjene noge dajejo tudi zajedavcem več skrivališč.

Preventivna nega

• Piščance cepite proti Marekovi bolezni, kjer je cepivo na voljo
• Redno pregledujte kožo, noge in kloako zaradi zajedavcev
• Nastanitev naj bo suha, da preprečite podhladitev in bolezni dihal
• Postrizite perje na čopu, da žival vidi in se izogne trkom
• Vse leto zagotavljajte čisto vodo, griž in uravnoteženo krmo

Svilnate kokoši gojijo kot vrtno perutnino, njihova nastanitev pa mora upoštevati dve dejstvi: ne letijo in njihovo perje ne zadržuje vode. Suh, pred prepihom zaščiten kokošnjak z dobrim prezračevanjem jih varuje pred mrazom, pokrit ali dobro odvodnjavan izpust pa ohranja perje čisto. Gredi naj bodo nizke ali jih nadomesti globoka stelja na tleh, saj se ptice s težavo povzpnejo na visoke gredi in se lahko ob skoku z njih poškodujejo.

Kontrolni seznam za ureditev

• Suh, prezračen kokošnjak z nizkimi gredmi ali globoko steljo
• Pokrit del izpusta, ki ptice varuje pred dežjem
• Varna ograja in vratca, ki se zapirajo pred plenilci
• Gnezdilnice na tleh ali blizu tal za valilne kokoši
• Suho in rahlo območje za kopanje v prahu
• Krmilniki in pojilniki, ki jih je lahko čistiti in ohranjajo čop suh

Jajca svilnate kokoši so majhna in obarvana od kremne do svetlo rjave barve, izvalijo pa se v enakem času kot druga kokošja jajca, torej v približno 21 dneh. Pasma je znana po naravnem valjenju: kokoši svilnate pasme rade in zanesljivo sedijo na jajcih, zato jih mnogi rejci uporabljajo za valjenje lastnih jajc, pa tudi jajc drugih vrst perutnine. Jajca je mogoče izvaliti tudi v valilnem stroju pri standardnih nastavitvah za kokošja jajca.

Koraki valjenja

1. Zberite čista jajca in jih do približno en teden hranite s koničastim koncem navzdol
2. Jajca vstavite v valilnik in počakajte, da se temperatura in vlažnost ustalita
3. Do 18. dne jajca obračajte večkrat na dan
4. Okoli 7. do 10. dne jajca preglejte pod svetlobo, da preverite razvoj
5. Po 18. dnevu obračanje ustavite in vlažnost dvignite za zaključno fazo
6. Izvaljene piščance pustite v valilniku, dokler se ne posušijo, nato jih prestavite v topel valilni prostor